Medtem ko je uspelo Janezu Janši pred dobrim letom dni brez težav sestaviti vlado z večinoma prekaljenimi politiki, med katerimi sta brez političnih izkušenj izstopala le pravosodni minister Senko Pličanič in minister za obrambo Aleš Hojs, se je njegovi naslednici Alenki Bratušek pri sestavljanju ministrske ekipe zalomilo. Ne samo zaradi specifičnosti trenutka, v katerem se je znašla, temveč tudi zaradi želje, da v svojo ekipo privabi strokovnjake, »ki veliko govorijo, kaj je treba narediti«. Na kandidate za vodenje finančnega, gospodarskega in obrambnega resorja smo tako čakali do zadnjega, nekateri so se v ministrsko ekipo preselili iz poslanskih klopi, medtem ko se je moral razmeroma najmanj znani minister za infrastrukturo zaradi dvomov v zvezi s črnograditeljstvom od svojega položaja posloviti po vsega petih dneh.
Tudi pogled na zdaj že razmeroma dolg – po enem tednu – seznam novih prihodov na visoka uradniška mesta in navsezadnje v državnozborske klopi ne kaže, da bi se politika zavedala, kolikšen problem ima Slovenija z negativno selekcijo. Nasprotno, čeprav vsi govorijo o potrebi po strokovnem kadrovanju, na izpostavljene politične in politizirane visoke uradniške položaje (in vodilna mesta v javnih zavodih) večinoma prihajajo ljudje s strankarskimi izkaznicami in dobrimi prijateljskimi povezavami, osebe dvomljivih strokovnih in moralnih lastnosti ali takšne, za katere je gotovo, da ne bodo nikomur pokvarile »igre«. Je lahko politika, upravljanje javnih zadev, sploh privlačna še za koga razen za koristolovce, povzpetnike in tiste, ki jim je povsod drugod spodletelo?
»Žal danes vstopajo v politiko tudi ljudje, ki je ne razumejo in niso sposobni delovati kot politiki. Prav te posameznike mediji in kolegi raztrgajo v trenutku, brijejo iz njih norca, jim jemljejo besede iz konteksta, delajo iz njih tepčke in podobno. Potem je splošen vtis seveda zelo slab,« na vprašanje, kdo je danes sploh pripravljen vstopiti v politiko, odgovarja psiholog Aleksander Zadel. Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar ob tem omenja še »kontaminacijo v delovanju in v dobrem imenu«. »Ta kontaminacija je tisti zadržek, ki mnoge odvrača od politike. Več kot polovica poslancev tega sklica sedi prvič v parlamentu, pa to slabega splošnega vtisa o politiki ni spremenilo. Ponarejene diplome, nepojasnjen izvor premoženja, črne gradnje… Vse to pomaga ohranjati politiko na slabem glasu,« poudarja informacijska pooblaščenka.
Po Zadelovem mnenju bi morali zato politiko profesionalizirati, saj je zmotno misliti, da bi se morali s politiko ukvarjati uspešni podjetniki, menedžerji, športniki in drugi, ki so se že izkazali na drugih življenjskih področjih. »Politika zahteva kompetence, ki so specifične. Sposobnost političnega delovanja, usklajevanja in preživetja v politiki so kompetence, ki jih morda vrhunski podjetnik nima. Maratonska usklajevanja političnih tekmecev in strategije, ki jih obvladajo, lahko pokopljejo še tako učinkovitega strokovnjaka, ki vidi le stroko in cilj, se pa ne zaveda ali ne obvlada političnih veščin za dosego cilja. Žal je tranzicija povzročila tudi zmedo glede poklica politika. Potrebujemo poklicne politike, ki bodo za reševanje problemov povprašali strokovnjake,« poudarja koprski psiholog.
Šoltes ne izključuje vstopa v politiko
Da sta bila ugled in spoštovanje ministrskih mest včasih večja, kot sta danes, se strinja tudi predsednik računskega sodišča Igor Šoltes. »Zdi se, da je danes mesto ali funkcija ministra 'potrošna roba', ki se ji prehitro zgodijo tudi medijski umori. Vsak vstop v politiko pomeni za posameznika veliko tveganje, saj danes le redko kdo izstopi iz nje 'neranjen'. Mnogi, ki so zašli v politiko, imajo kasneje tudi resne težave z iskanjem zaposlitve. Dobro je, da obstaja plan B 'kaj po politiki',« opozarja Šoltes, ki so ga nekateri mediji ob vsakokratni politični krizi omenjali kot možnega mandatarja nove vlade. »Po prenehanju mandata na računskem sodišču bo treba razmisliti o različnih opcijah, vstopa v politiko pa ne izključujem,« pa danes razmišlja Šoltes.
Med tistimi nestrankarskimi strokovnjaki, ki jih je Bratuškova povabila k sodelovanju v novi vladi, se je znašla tudi Pirc-Musarjeva, ki je pred dnevi postala tudi predsednica skupnega nadzornega organa za Europol. »Julija 2011 sem za neki drug časopis odgovarjala na podobna vprašanja. Kar malo strašljivo je, da so takratni odgovori povsem aktualni, problemi pa samo še bolj zaostreni. Tedaj sem dejala, da bi bila morda pripravljena sodelovati v ekipi, v kateri bi prevladovali (politično) novi kompetentni obrazi. Rekla sem tudi, da potrebujemo nove politične vzorce in da ni zagotovila, da jih novi obrazi prinesejo, je pa precej zanesljivo, da od 'starih' politikov novega pristopa ni pričakovati,« poudarja priznana pravnica.
Ali res lahko strokovnjaki uresničijo v politiki tisto, kar so si zamislili, se sprašuje tudi Šoltes. Dokler bo namreč strankarska izkaznica edino vodilo kadrovanja v državni upravi, se liderji ne bodo zavedali, da so za učinkovite politične odločitve nujni posveti s stroko. »Velikokrat niso odvisni samo od sebe ter svojih referenc in ciljev, ampak so soodvisni od drugih elementov. Če ni močne ekipe, ki si želi sprememb, ne bo uspeha, ker so interesni lobiji pri ohranjanju obstoječega stanja premočni, da bi dovolili nove pristope. Zdi se, da se le malokdo trudi ustvariti tako vzdušje, da bi lahko v politiko pritegnili strokovnjake,« poudarja predsednik računskega sodišča.
Za uglednega strokovnjaka je lahko ovira tudi plača
Eden od razlogov, zakaj ugledni strokovnjaki, ki prihajajo iz dobro plačanih služb, zavrnejo premiersko ali ministrsko mesto, je lahko tudi prenizka plača, ki bi jo prejemali na novem, vendar bolj odgovornem delovnem mestu. Kot smo že poročali v Dnevniku, naj bi bil to tudi odločilni razlog, da ekonomistka Evropske investicijske banke Simona Bovha Padilla ni sprejela ponudbe Alenke Bratušek, ki si jo je zaželela na mestu finančne ministrice. Po zadnjih uradnih podatkih je sicer plača nekdanjega predsednika vlade Janeza Janše v januarju znašala 5.956 evrov bruto, medtem ko si je od ministrov najvišjo plačo prislužil Andrej Vizjak, in sicer 5.624 evrov bruto.
Šoltes ob tem opozarja še na drug vidik »prenizkih« plač v slovenskem političnem prostoru. »Vstop v politiko in na vsako javno funkcijo bi moral biti tlakovan z dobrimi in poštenimi nameni in ne z nameni osebne koristi. Če pa je nekdo v dobro plačani službi, mora obstajati res močan argument, da se odloči za vstop v politiko. Če plača ni spodbuda, obstaja tveganje, da si lahko nekdo ob opravljanju javne funkcije razliko do želenega plačila pridobi tudi z zlorabo položaja. Glavna spodbuda takšnih ravnanj pa je gotovo tudi težka dokazljivost tovrstnih ravnanj, ki se včasih skrijejo pod načelo formalnosti.«
