Sobotni članek o moralno-etično spornih praksah odgovorne urednice Večera Katje Šeruga, ki je v svojih mladih novinarskih letih terjala in prejemala denarno plačilo za pisanje propagandno-reklamnih člankov, je doživel precejšnji odmev na spletnih straneh Dnevnika. Obenem te zgodbe ni povzel noben drug relevanten tiskani ali elektronski medij. Kakor da gre za tretjerazredno temo. Čeprav je korupcija vse prej kot to.
Novinarji veliko lažje razkrivajo sporne prakse v politiki, zdravstvu, gospodarstvu in še kje kot v lastnih vrstah. Na neraziskanost razširjenosti korupcije v medijih je julija letos v uvodniku revije Medijska preža opozoril Jernej Rovšek iz urada varuha človekovih pravic.
»Premalo se sprašujemo o tem, kdo oziroma čigavi interesi so za posameznimi medijskimi vsebinami in koliko so v medijih razširjene prakse, ki bi jih lahko imenovali koruptivne,« opozarja član novinarskega častnega razsodišča.
Resna je ugotovitev, da se s temi praksami praktično nihče ne sooča in jih ne razkriva. »Cehovska solidarnost ima pri tem gotovo pomembno vlogo,« je za Dnevnik ocenil Rovšek. »Ker takšna solidarnost v določeni meri vedno obstaja, je pomembno, da za verodostojnost in ugled poklica v javnosti skrbijo cehovska združenja. In obsodijo primere neetičnih ravnanj ter tako prispevajo k ugledu poklica v javnosti. Takšnih primerov v novinarstvu oziroma novinarskih združenjih je (pre)malo, drznil bi se oceniti, da manj kot v nekaterih drugih poklicnih združenjih. Tudi primer (ne)odziva na razkritje ravnanj Katje Šeruga temu pritrjuje.«
Medijski molk in nelagodje
Objava članka o nekdanjih praksah Večerove honorarne sodelavke je bila pospremljena s precejšnjo mero nelagodja. In z medijskim molkom. Takšen klavrni razplet je na svojem blogu v nedeljo pravilno napovedal filozof Boris Vezjak. Po njegovi oceni so zgodbe o novinarski korupciji obsojene na neuspeh.
»O njej se niti pogovarjati ne moremo, vsaj zelo težko, in še manj oblikujemo spoznanja ali posledično ukrepamo. Takšna nemoč in nemožnost razprav pa je najboljši in najbolj eklatanten znak tega, kako zrela je neka medijska krajina. Po načelu: 'Povej mi, koliko razprav o korupciji v novinarskih vrstah zmorete, in povem ti, kako zrela medijska demokracija ste.'« je trpek Vezjak.
Zgodba o Šerugovi je poučna, je še zapisal. »Ne zato, ker ne bi vedeli, da se kaj takšnega v novinarstvu ne dogaja, ker v tem smislu ni nič novega. Lahko bi štela za izhodišče javne razprave o tem, koliko je sploh korupcije v novinarstvu.«
»17 let nazaj je urednica naredila veliko napako. Ki je novinar ne sme. Verjamem, da zadnjič,« je na Twitterju zapisal Matija Stepišnik, predsednik Društva novinarjev Slovenije, Za Dnevnik pa ravnanja svoje šefinje v uredništvu Večera ni komentiral zaradi morebitnega navzkrižja interesov.
V stanovskem društvu za »ničelno stopnjo solidarnosti«
V imenu društva je na naša vprašanja odgovorila Klara Škrinjar. »Ni dvoma, da bi morali novinarji odkrito spregovoriti o korupciji v lastnih vrstah in da mora med novinarji glede tovrstnih ravnanj obstajati ničelna solidarnost,« je prepričana Škrinjarjeva.
Urednica Večera je pred 14 leti storila nedopustno dejanje in resno kršitev z vidika profesionalnih standardov in novinarske etike, so ocenili v upravnem odboru DNS. »Ne glede na to, da je bila takrat še študentka novinarstva, je treba jasno povedati, predvsem mladim novinarjem, da so takšne prakse popolnoma nesprejemljive,« so zapisali.
Novinarji bi morali odprto spregovoriti tudi o korupciji v lastnih vrstah, pri razkrivanju morebitnih spornih praks pa bi morala veljati ničelna stopnja solidarnosti. »Sporni primeri iz preteklosti nas namreč ne morejo odvrniti od temeljnega vprašanja, ali se prakse, ki kršijo novinarske standarde in imajo visok potencial koruptivnosti, izvajajo v trenutnih uredniških strukturah slovenskih medijev. O tem je treba govoriti tukaj in zdaj, konkretno,« so še zapisali.
»Čudna zgodba« iz mladosti?
Iz dokumentacije, ki smo jo prejeli na Dnevniku, in ne nazadnje iz izjav Šerugove izhaja, da je zdajšnja odgovorna urednica Večera v svoji mladosti bržkone postopala v nasprotju s kodeksom novinarjev Republike Slovenije, ki prepoveduje prepletanje novinarskih in oglaševalskih besedil. Šerugova je za članek Prah na krilih pikapolonice, ki je bil objavljen v Večeru, od društva Jasa prejela honorar v višini 7000 tolarjev.
Leta 1999 bi ji društvo bržkone spet plačalo denar za objavo članka z naslovom Ustvarjalnost, drugačnost in občutljivost. V njem je poročala o knjigi Sijaj drugačnosti, ki jo je izdalo društvo Jasa. Ker pa je očitno pričakovala višji honorar, kot ji je bil ponujen, je spisala dopis, v katerem utemeljuje primerno višino protiplačila za članek, ki ga je sama opisala kot propagandnega in odkrito reklamnega. Tajnica društva je izplačilo kakršnega koli honorarja tedaj z ogorčenjem zavrnila.
Šerugova je svoje postopanje Dnevniku opravičevala z mladostno neizkušenostjo in z okoliščino, da naj bi padla v neko »čudno zgodbo«. Vsebino dopisa naj bi ji sugerirali v društvu, s katerim je kmalu zatem prekinila stike. Ko je prevzela uredništvo Večera, naj bi ji nekdanji predsednik Jase Anej Sam predlagal različne oblike sodelovanja. Ker ga je utemeljeno zavrnila, naj bi Sam iz predala potegnil dokumente, ki naj bi dokazovali njeno sporno delovanje, in z njimi seznanil tudi vodstvo ter nadzornike Večera, ki so avgusta – tako Šerugova – prejeli tudi njena pojasnila.
Na njene trditve se je včeraj odzval Anej Sam. Po njegovih besedah so argumenti Šerugove neresnični. »Obstaja sled – izmenjava SMS-sporočil – da bom v novi knjigi problematiziral neko njeno početje in da želim slišati razlago druge strani. Če bi ji predlagal 'različne oblike sodelovanja', bi bila neka sled – srečala se nisva,« je zapisal Sam. Večeru je poslal zgolj svoje javno pismo, v katerem je pisal o škandalu okrog Večerove novinarke Melite Forstnerič Hajnšek, vendar je Šerugova odklonila objavo, je še zatrdil.