»Ne razumite me narobe. Ne zahtevam, da mi kdo da želeno službo, tega niti ne pričakujem. A ko so ti zaprta vsa vrata, ne moreš biti več tiho,« pravi 29-letni mladi zdravnik, ki svoje znanje trenutno uradno lahko deli zgolj s svetovalko zavoda za zaposlovanje.
Ko je oktobra 2011 končal študij medicine, si je želel specializirati kirurgijo. Že kot študent je opravljal prakso na kirurškem oddelku in medtem sodeloval pri več kot 750 operacijah. Med obveznim pripravništvom v kliničnem centru so mu dali vedeti, da bi ga z veseljem vzeli, a da naj prej opravi strokovni izpit. Pred tem je začel veljati zakon za uravnoteženje javnih financ in mu dobesedno pred nosom zaprl vsa vrata. Danes ugotavlja, da sta mu trud med študijem in opravljena praksa pravzaprav po svoje škodovala, saj bolnišnice ne zaposlujejo, zdravstvenih domov pa s takšnim življenjepisom ne zanima.
Enim se odmika služba, drugim upokojitev...
»Poslal sem okoli 30 prošenj v zdravstvene domove, bolnišnice, domove upokojencev. Nič. V krogu 30 kilometrov okoli Ljubljane skoraj ni ustanove, na katero se ne bi obrnil,« pripoveduje. »In skrajno frustrirajoče je, ko se vendarle pojavi razpis za prosto delovno mesto, za katerega bi lahko kandidiral, pa je spodaj pripis, da iščejo tujca iz tretjih držav,« pristavi. S časom je misel na kirurgijo opustil, delal bi kar koli, preživeti mora družino. Tudi ploščice bi polagal. Ob dveh majhnih otrocih je misel na tujino nekoliko težja, saj bo to najverjetneje enosmerna vozovnica. »Tisti, ki bodo ostali doma, bodo namreč izgoreli za sistem, ki jih je čez noč zavrgel. Danes je to moja intimna osebna katastrofa in katastrofa moje generacije, jutri se bo zaradi odliva sprevrgla v katastrofo sistema,« meni.
Sogovornik je trenutno eden izmed 225 brezposelnih zdravnikov. Številka se je od lani povečala za trikrat, po predvidevanjih Iniciative zdravnikov bi se lahko do konca leta povzpela do 300. In to kljub temu, da Slovenija za evropskim povprečjem zaostaja za okoli 1000 zdravnikov, da marsikateri zdravstveni domovi na obrobju države leta neuspešno iščejo pediatre, družinske zdravnike, ginekologe in da so njihovi zdravniki preobremenjeni. Denarja za mlade zdravnike ni. Paradoks brez primere, ki se mu takoj ob iskanju vzrokov pridruži še eden. Mladi zdravniki ostajajo brezposelni, ker ni denarja za zaposlovanje, medtem pa v zdravstvenih domovih in bolnišnicah podaljšujejo pogodbe z zdravniki, ki že izpolnjujejo pogoje za upokojitev. Samo v ljubljanskem kliničnem centru je avgusta 70 zdravnikov dosegalo pogoje za upokojitev, v mariborskem so bili takšni štirje, v celjski bolnišnici pet, v jeseniški eden. Direktorji odgovarjajo, da gre za strokovnjake, ki bi jih težko nadomestili.
»Sami ste si krivi...«
Recimo ji Monika, saj se ne želi izpostavljati. Pred dvema letoma je končala študij, vmes opravila obvezno prakso, nato pa pristala na zavodu. S prispodobo o kmetu, ki je dolgo garal in se odpovedoval za nakup stroja, a ga nato pustil v lopi, da pod zobom časa propade, opiše, kako država trenutno ravna z generacijo mladih zdravnikov. Službo sobnega zdravnika je iskala skoraj eno leto, vmes se je dvakrat prijavila tudi na specializacijo. Do želene ni prišla. Mnogi ob tem zamahnejo z roko, češ, pa naj bodo brezposelni, če ne želijo delati kot družinski zdravniki. Monika opozarja, da problema pomanjkanja zdravnikov na primarni ravni zdravstva in problema nekaj sto mladih zdravnikov brez specializacije in brez službe ne gre prepletati. A ju družba po njej neznani logiki meša: tako problem brezposelnih v luči pomanjkanja družinskih zdravnikov postaja obrobnejši. »V smislu, saj ste si sami odgovorni za to, da nimate služb. Ljudje ne razumejo, da dejansko ne moremo delati v ambulanti družinskega zdravnika. Za to moramo dobiti specializacijo in jo tudi končati. Ta dva problema potrebujeta vsak svojo rešitev,« opozarja sogovornica.
Zdravniki, ki bi že lahko odšli v pokoj, se naši sogovornici ne zdijo glavna težava. »Naša situacija je poleg krize tudi odraz preživelega sistema razpisovanja in podeljevanja specializacij, ki bi ga bilo treba korenito spremeniti… Morda je kriza to le dodatno razkrila,« pristavi. Misli na tujino medtem še ni opustila, celo vsak dan bližje ji je: »Ko enkrat preučiš pot, je začetek potovanja le vprašanje časa. Na srečo me je država oziroma naš šolski sistem izobrazil dovolj dobro, da to možnost imam.«
Cesta, nezdravniški poklic ali tujina
Dekan ljubljanske medicinske fakultete dr. Ivan Kranjc opozarja še na en problem: težave z zaposlovanjem imajo tudi specializanti, ko končajo specializacijo. »Takoj ko dosežejo novo stopnjo izobrazbe in usposobljenosti, jih lahko čaka cesta, nezdravniški poklic ali tujina,« pravi. Nerazložljivo? Niti ne, meni Igor Muževič iz sindikata Praktikum. »Bolnišnice imajo s specializanti, za katere denar prispeva zavod za zdravstveno zavarovanje, tako rekoč zastonj delovno silo. Ko specializacijo končajo, zanje postanejo strošek in se od njih poslovijo, kadrovsko zasedbo pa znova okrepijo z novimi 'brezplačnimi' specializanti,« opiše razmere.
Kdo so brezposelni zdravniki?
Med njimi skorajda ni zdravnikov družinske medicine, ginekologije in pediatrov. Večinoma gre za tiste, ki so po študiju in obvezni praksi ostali brez specializacije, ali, bolje rečeno, brez želene specializacije, in dejansko čakajo na nove razpise ali na priložnost, da pridejo do trenutno redko razpisanega mesta sobnega zdravnika. Po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije je bilo od leta 2010 do danes razpisanih 1196 specializacij, na ljubljanski in mariborski medicinski fakulteti pa je v tem času študij dokončalo 982 mladih zdravnikov. Razpisanih specializacij je torej na prvi pogled dovolj, a kaj, ko se te ne skladajo z željami mladih. Letos so nepodeljene ostale zgolj 4 specializacije, po ena za družinsko medicino in pediatrijo in dve za otroško nevrologijo. A Muževič trdi, da je izboljšanje zgolj fiktivno. Mladi zdravniki se namreč raje kot za zavod odločijo za specializacijo družinske medicine, čeprav si tega ne želijo. In potem čakajo na priložnost, da jo zamenjajo za kaj drugega...