Preiskave pristojnih državnih organov v zadnjih mesecih izrisujejo vedno bolj jasno sliko o načinu finančnega »poslovanja« predsednika SDS Janeza Janše od leta 2004, ko je prvič prevzel vodenje vlade. Vse kaže, da gre za dobro utečeni sistem, ki je očitno sestavljen iz več faz. Začne in konča se pri gotovini, ki je po ugotovitvah iz januarskega poročila komisije za preprečevanje korupcije (KPK) »neznanega izvora«. Z njo je Janša v zadnjih letih kril pomemben del življenjskih stroškov – po ugotovitvah komisije skupno za najmanj 210.000 evrov.
Kdo so ključne osebe v gotovinski mreži Janeza Janše? Kot je po poročanju Pop TV ugotovil urad za preprečevanje pranja denarja, sta zakonca Janša »obračanje« gotovine prepustila bančni uslužbenki Nataši Pajenk, sicer sestrični Urške Bačovnik Janša. Ta je bila po podatkih, ki smo jih pridobili v uredništvu, več let nekakšen Janšev finančni operativec. Od leta 2010 je bila zaposlena v treh bankah: Sparkasse, Unicreditu in BKS.
Pri tem je zanimivo, da so se hkrati z njenim menjavanjem služb zamenjali tudi Janševi posojilodajalci. Še leta 2009, ko je bila Pajenkova zaposlena pri Sparkasse, je Janša pri tej banki najel 135.000 evrov posojila za nakup trisobnega stanovanja z veliko teraso na Mesarski cesti v Ljubljani. Dve leti kasneje, spomladi 2011, sta zakonca Janša to posojilo odplačala z novim posojilom v višini 172.000 evrov, ki ga je najel pri Unicreditu, kjer se je takrat na oddelku za mala podjetja zaposlila Pajenkova. Lani pa sta zakonca Janša stanovanje na Mesarski zastavila za novo hipoteko v višini 125.000 evrov pri avstrijski BKS Bank. In prav tam Pajenkova dela danes. Ali drugače: vse tri banke so skupaj s Pajenkovo očitno dobile tudi novo stranko – Janeza Janšo. V banki Unicredit včeraj niso želeli potrditi ali zanikati, da jih je urad pozval k predložitvi podatkov po zakonu o preprečevanju pranja denarja, ki se nanašajo na Natašo Pajenk.
Pajenkova je v času, ko je bila zaposlena na Sparkasse, po ugotovitvah urada za preprečevanje pranja denarja v zadnjih letih prejela več deset tisoč evrov gotovine za plačilo njunih življenjskih stroškov. Iz tega »fonda« naj bi nakazala tudi 32.500 evrov are za nakup stanovanja na Mesarski. A Pajenkova je imela pomembno vlogo tudi pri nakupu hiše v Šentilju pri Velenju, v kateri od leta 2011 živita zakonca Janša. To je včeraj za Dnevnik potrdila Vojka Rauter Čelešnik, nekdanja lastnica hiše, ki jo je pred dvema letoma z Janšo zamenjala za stanovanje na Komenskega ulici v središču Ljubljane in za to prejela še doplačilo v višini 48.000 evrov. Kot je pojasnila, je bila Pajenkova, takrat še zaposlena v banki Unicredit, navzoča pri domala vseh fazah posla. Tako je opravila prvi pogovor o prodaji hiše. »Še danes sem prepričana, da je prišla k meni zato, da je zbijala ceno za gospoda Janšo,« poudarja Rauter-Čelešnikova. Pajenkova je bila v imenu Janše navzoča tudi pri sestavljanju pogodbe pri notarju. Pozneje pa se je dogovarjala tudi o prenosu hipoteke na hišo v Velenju.
Rajko Janša: »dobavitelj« gotovine
»Še pred podpisom pogodbe o prodaji sem zahtevala plačilo predujma v višini 5000 evrov. Gospa Pajenk in nato še gospod Janša sta mi zatrjevala, da to ni običajna praksa. Aprila ali maja 2011 sem nato prejela ta denar in to na roko. Gospod Janša je na zaslišanju pred KPK zatrdil, da sem tako zahtevala jaz, a to je laž,« je pojasnila Vojka Rauter Čelešnik. KPK je v poročilu zapisala, da izvor teh 5000 evrov ni znan. Prav tako ne, iz katerega vira je plačal dobro polovico preostalega zneska razlike med vrednostma nepremičnine (24.500 evrov), čeprav mu je denar za to plačilo na tekoči račun nakazala banka.
V Janševi »gotovinski ekonomiji« je ključno vprašanje, kdo je vanjo »dobavljal« temeljni vir – gotovino. Sam Janša je na zaslišanju pred komisijo na večkrat postavljeno vprašanje, kdo mu je posojal večje zneske denarja, ponujal dva odgovora: ali Rajko Janša, ki je bratu za nakup stanovanja na Mesarski, avtomobila znamke volvo in plačilo sodnih taks skupaj »mogoče posodil« 48.000 evrov, ali pa se tega »ni spomnil«. Kot recimo pri znesku 50.000 evrov, v katerega je vštet polog za nakup stanovanja na Komenskega ulici. Čeprav je Janša kot plačnika večine življenjskih stroškov omenil soprogo, ki ob neto plači, nižji od 2000 evrov, uradno mesečno odplačuje še 1100 evrov kredita, še zdaleč ni izključena možnost, da je ta del tega denarja prejela prav od Rajka Janše.
Od kod torej Rajku Janši, podjetniku, ki se je ukvarjal z dobavo poslovnih daril državnim družbam, tolikšni zneski? Poročali smo že, da mu je – naključno ali ne – v času obeh vlad kar dvakrat uspelo donosno prodati dve svoji podjetji. Leta 2007 je podjetje Promart Design za 1,15 milijona evrov prodal lastniku Pristopa Franciju Zavrlu (natančneje njegovemu luksemburškemu podjetju Falcone), dobremu prijatelju Janeza Janše še iz časov afere JBTZ, ki je v času obeh Janševih vlad veljal za enega najvplivnejših lobistov. Lani mu je podvig uspelo ponoviti: tokrat je podjetje Atacama za 1,2 milijona evrov prodal istemu Promart Designu. Njegov upravni odbor je v tem času vodil prav Zavrl. Spomnimo, KPK je želela postopek nadzora nad premoženjskim stanjem že lani širiti tudi na Rajka Janšo, ki na naša vprašanja že pred časom ni odgovoril, in Urško Bačovnik Janša. A ker za to niso imeli pooblastil, so zadevo predali Dursu.
Franci Zavrl: vedno tam, kjer ga Janša potrebuje
Ti naj bi pri preiskavi transakcij, ki zajema tudi Luksemburg, našli več drugih zadev, ki so pritegnile njihovo pozornost. Med drugim tudi več ostalih nakazil, ki izvirajo iz Slovenije. Zavrl je včeraj zatrdil, da »za nobeno tako preiskavo Dursa ne ve«, prav tako ne ve, da bi bilo v preiskavi katero od njegovih podjetij. Največje stranke Promart Designa so bila sicer državna podjetja: Telekom, Holding Slovenske elektrarne (HSE), Slovenske železnice (SŽ)... Ta so v času, ko so jih vodili kadri SDS, od Promart Designa kupovala poslovna darila, Iz HSE in SŽ so nam včeraj zatrdili, da plačil za dobave niso nakazovali v Luksemburg, ampak na njune račune v Sloveniji.
Prav kupnina za Promart Design, katere izvor očitno ugotavlja tudi Durs, je Rajku Janši zagotovila stabilni denarni tok, s katerim je lahko financiral lastne nakupe nepremičnin in potrebe svojega brata. Denar je namreč iz Luksemburga v Slovenijo prihajal v obrokih. Prvih 546.000 evrov kupnine je Zavrlov Falcone, ki so ga finski kriminalisti vzeli pod drobnogled tudi v preiskavi zadeve Patria, poravnal že februarja 2007. Drugi del, 200.000 evrov, je Rajko Janša prejel do konca junija istega leta, zadnjih 400.000 evrov pa do konca marca 2008. Zavrl je sicer po zamenjavi oblasti leta 2009 Promart Design, ki je do danes v poslovnem smislu praktično ugasnil, prodal Skupini DZS. Ta ga je leta 2010 po podatkih iz letnega naročila z minimalnim dobičkom preprodala neznanim lastnikom (cene v njem niso razkrili), ki domnevno prihajajo s Hrvaške.
A zdi se, da se je tudi več let dobro delujoči motor Janševe gotovinske verige naposled upehal. Četudi je Rajku Janši manever z novo prodajo – tokrat Atacame – uspel še enkrat, je namreč tokratnemu kupcu (Promart Designu) očitno zmanjkalo denarja (ali volje) za plačilo. Že prvi obrok v višini 250.000 evrov so Rajku Janši priskrbeli skrivnostneži, hrvaški lastniki Promart Designa iz tujine. Še enkrat toliko bi moral Rajko Janša prejeti do konca lanskega novembra. Zadnji obrok v višini 700.000 evrov pa bi moral biti na njegovemu računu najkasneje 31. julija letos, vendar ga po naših informacijah ni prejel. Ali je Rajko Janša zaradi tega morda zmanjšal obseg financiranja svojega brata, ni znano. V vsakem primeru pa mu je s prodajo Atacame vsaj na papirju uspel posel desetletja. Podjetje, ki je leta 2011 ustvarilo malo več kot pol milijona evrov prihodkov od prodaje in 76.744 evrov dobička pred amortizacijo (EBITDA), je iztržilo že omenjenih 1,2 milijona evrov.