»Povejte mi, zakaj pri navajanju članov nadzornih svetov državnih podjetij v oklepajih pišete imena političnih strank? Mar ne bi moral biti najpomembnejši kriterij njihova zaposlitev ali izobrazba? A ne bi smelo biti pomembneje, ali je kdo ekonomist ali pravnik, ne pa član PS ali SD?« Retorično vprašanje, ki ga je v neuradnem pogovoru te dni zastavil eden največjih strokovnjakov za računovodstvo pri nas, pove vse o kriterijih, ki v današnji Sloveniji veljajo pri kadrovanju v organe upravljanja državnih podjetij.
Aktualna polemika koalicijskih partnerjev, ki ob skorajšnjem imenovanju dovčerajšnjega državnega sekretarja v kabinetu predsednice vlade Gašparja Gašparja Mišiča s prstom kažejo drug na drugega in se obtožujejo političnega kadrovanja, razgalja, da se politične stranke še nikoli niso bolj odkrito borile za plen. Tega si namreč stranke aktualne koalicije PS-SD-DL-DeSUS v primerjavi s frakcijami »stare« LDS pred letom 2004, naveze SDS-NSi-SLS v času prve Janševe vlade ali strank iz druge Janševe vlade niso razdelile vnaprej. Ravno nasprotno, če parafraziramo izjavo predsednika komisije za preprečevanje korupcije Gorana Klemenčiča o kadrovskem divjem zahodu, si ga stranke šele delijo na novo.
Njihovih sporov tako ne zaznamujejo politične ali konceptualne razlike pri reševanju krize, ampak izključno prekrivajoče se ambicije pri osvajanju državnega gospodarstva. V zadnjih mesecih so bili največji konflikti v aktualni koaliciji »le« kadrovske narave: od »umikanja« kadrov Zorana Jankovića od vzvodov upravljanja in odstopa Otmarja Zorna (SD) iz nadzornega sveta Soda do spopada med PS in DL za energetiko, privatizacije Telekoma, ki jo ovira SD, in primera Mišič.
Sistem, narejen za strankarsko odločanje
Prerez kadrovskih odločitev iz časa aktualne vlade dokazuje troje. Prvič, da imajo prvo in zadnjo besedo v njih vrhovi političnih strank. Ti delujejo v nekakšnem dvotirnem sistemu. Na prvem nivoju imena usklajujejo glavni kadroviki koalicijskih partneric: Vasja Butina (PS), Uroš Jauševec (SD), Janko Jenko (DL) in Franc Jurša (DeSUS). Njihove »sugestije« na drugi ravni operativno primejo v roke člani nadzornega sveta Soda, ki je nekakšna transmisija koalicije in obenem kazalnik razmerij v moči v njej. Trenutno ga vodi Samo Lozej (PS), ki velja za Jankovićev kader.
Četudi je za upravljanje državnega premoženja uradno pristojna uprava Soda (vodi jo Tomaž Kuntarič, ki formalno velja za kader SD, a je nagnjen k sklepanju kompromisov med vpletenimi), njihove odločitve potrjujejo nadzorniki Soda. S tem ima vladajoča politika – nasprotno kot v času nekdanje Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) – veto na vse odločitve. Razlike obstajajo tudi pri državnih lastnikih. Kad, ki ga vodi Bachtiar Djalil, je kot lastnik pomembnega dela gospodarstva pri kadrovskih odločitvah domala povsem podrejen strankam (predvsem SD). Precej večjo stopnjo »avtonomije« si je uspela izboriti Modra zavarovalnica, lastnica Cimosa, Heliosa in drugih naložb, ki jo vodi Borut Jamnik, zaradi česar ta – kot je razbrati iz dogajanj v zadnjih mesecih – vse pogosteje prihaja navzkriž s političnimi odločevalci.
K naštetim vplivnežem velja prišteti še posamezne »osebe s težo« znotraj strank: funkcionarje, ki si »izberejo« podjetje, kjer bi radi imeli glavno besedo, osebe, ki se jih vpraša za mnenje, njihove financerje, posamezne odvetnike itd. Kdo so torej osebe, ki poleg ministrov in generalnih sekretarjev visoko kotirajo v kadrovskih bojih med strankami? V PS, ki ima roko na srce glede na nominalno zastopanost v vladi realno precej manjšo moč v kadrovanju, so to Robert Golob (energetika) in članica nadzornega sveta Soda Nives Cesar, v SD nadzornik Soda Roman Dobnikar, ki se je pred dnevi prebil med nadzornike Gen Energije, v DL še en nadzornik Soda Aleksander Mervar, ki je imel odločilno besedo pri izbiri nadzornikov Elesa, in krog okoli ministra Omerzela.
Formula vsakemu po eden
Drugič, da se je v aktualni koaliciji bolj ali manj uveljavila formula, po kateri vsaki od strank v nadzornem svetu posameznih družb, kjer je prostora za štiri predstavnike kapitala, torej države, pripada po en položaj. To je prišlo najbolj do izraza v energetskih družbah: v Elesu, Gen Energiji, deloma v Elektru Gorenjski in Petrolu, kjer je štrene mešalo še nekdanje vodstvo Soda, ki ga je postavila Janševa vlada. To formulo so si stranke aktualne koalicije izposodile iz zadnje Janševe vlade.
In tretjič, da se velika večina odločitev sprejema v zadnjem hipu. Z nočnimi usklajevanji, nasprotnimi predlogi, »kompromati« v medijih in preobrati se pri državnem kadrovanju ustvarja občutek izrednih razmer. Razen redkih izjem so kandidati za nadzorne svete vrženi v nepredvidljiv boben političnih in interesnih preigravanj, lobiranj in kadrovskih mešetarjenj. Na koncu so najpogosteje »izžrebani« tisti, ki imajo najmočnejšo zaslombo, torej v vrhovih strank, ki so jih predlagale, kar pomeni, da so izbranci pri njih že pred nastopom funkcije najeli »kredit«.
Tega lahko najhitreje vrnejo s podporo »pravemu« predsedniku ali članu uprave ob njihovi zamenjavi, zavzemanju za posel z določenim izvajalcem, vztrajanjem pri najemu izbranega svetovalnega podjetja itd. Vse našteto destabilizira podjetja, ki imajo »srečo«, da so v državni lasti. Vsaka zamenjava na vrhu družb pogosto pomeni »revolucijo« v nižjih strukturah, ki se ponavlja vsaka štiri leta ali še pogosteje. Še dodaten udarec za podjetja, katerega posledice se kažejo v zadnjih letih, je zmanjševanje selekcijske baze, iz katere bi lahko lastnik izbiral kompetentne osebe za njihovo vodenje. Uveljavljeni gospodarstveniki tako vse bolj bežijo od politično pogojenega kadrovskega kaosa.
Politična šibkost Alenke Bratušek
V prej opisanem sistemu obstaja nekaj izjem. V posameznih primerih so nekateri ministri izkoristili politično avtoriteto in opisani »dvotirni« postopek preskočili tako, da so sami prevzeli izbiranje članov v nadzornih svetih. To se je zgodilo v primeru NLB in Zavarovalnice Triglav. Pri obeh je imel glavno besedo finančni minister Uroš Čufer, pri čemer je treba priznati, da vsaj v banki nobenemu od izbranih kandidatov ni mogoče očitati strokovne oporečnosti. Tudi v Petrolu je Čufer usklajeval želje takrat še sprtega Kada in »Janševega« Soda. V Pivovarni Laško pa naj bi imela glavno besedo predsednik uprave NLB Janko Medja in predsednica vlade Alenka Bratušek. To bi lahko razložilo, zakaj je v njen nadzorni svet prišel njen dober znanec Goran Branković, sicer nekdanji generalni direktor Slovenskih železnic (SŽ).
V Hitu je koalicijske stranke na »svojem« terenu prehitel SD, in to ob domnevni pomoči podjetnika Dejana Štancerja, ki naj bi nadzorni svet pomagal »prepričevati«, da je za predsednika uprave postavil Dimitrija Picigo. Koalicijski partnerji so SD prepustili tudi TE Šoštanj, ki ga vodi član te stranke Peter Dermol. Tovrstne solistične akcije so v aktualni vladi mogoče tudi zaradi politične šibkosti Alenke Bratušek, ki za sabo dejansko nima niti (večine) lastne stranke. Tudi zato je vpliv kabineta predsednice vlade precej nižji v primerjavi s tistim iz časa Janeza Janše ali pred tem Toneta Ropa in Janeza Drnovška. Odločitve se tudi zato – kot v času Boruta Pahorja – večkrat sprejemajo »zunaj« uradnih institucij, pogosto na zelo nepregleden način in brez jasne linije odgovornosti.
Sklep je torej jasen: v političnem kadrovanju zmaga, kdor »zbere« skupaj največjo količino moči in zaveznikov. In če se vrnemo k izjavi neimenovanega strokovnjaka iz uvoda: mogoče ni več daleč čas, ko bomo pri pisanju o kadrovanju v oklepaje zapisovali kar imena kandidatov, in to ob imenih političnih strank.
