Bo imela Slovenija tudi čez sedem let tako klavrno samooskrbo z zelenjavo, sadjem, žiti, svinjino, krompirjem, ekološkimi živili..., kot jo ima danes? Bo tudi leta 2020 več kot tretjina družinskih članov na kmetijah starejša od 55 let? Bo imel povprečen čebelar še vedno 58 let? Bo delež gospodarjev družinskih kmetij, ki nimajo izobrazbe ali so končali le osnovno šolo, tudi takrat okoli 43-odstoten? Bodo kmetije še naprej tako ranljive zaradi vremenskih ujm, bolezni in škodljivcev? Bodo na poljih še vedno množično rasle bioplinarne, ki za svoje delovanje potrebujejo kmetijske pridelke?
K boljši kmetijski statistiki naj bi pomagali ukrepi, zapisani v operativnem programu za izvajanje resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva od leta 2014 do 2020, ki bo do 3. julija v javni obravnavi, jutri bo o tem dokumentu v Novem mestu tudi javna razprava.
Več kot četrtina kmetijskih zemljišč se zarašča
Zadnji popis kmetijstva iz leta 2010 kaže, da se v Sloveniji s to dejavnostjo ukvarja 74.646 kmetij ali 12.000 (14 odstotkov) manj kot leta 2000 in za nameček uporabljajo 11.000 hektarjev manj kmetijskih zemljišč. Skrb zbujajoči so tudi podatki o obsegu kmetijskih zemljišč v zaraščanju: leta 2006 jih je bilo okoli 21.500 hektarjev, lani že 27.500 hektarjev (največ v pomurski in obalno-kraški regiji). To predstavlja 1,36 odstotka vsega ozemlja Slovenije oziroma dobre štiri odstotke vseh kmetijskih zemljišč. Po podatkih geodetske uprave je v Sloveniji okoli tri milijone kmetijskih in gozdnih parcel, povprečna kmetija pa obdeluje zemljo na kar dvajsetih parcelah. Smeli načrti o zaokroževanju kmetijskih zemljišč in posledično povečevanju kmetij, ki so jih imeli številni kmetijski ministri doslej, torej niso obrodili veliko sadov, saj se je povprečna kmetija od leta 2000 povečala le za trinajst odstotkov (s 5,6 na 6,4 hektarja).
Tudi finančne injekcije za zgodnje upokojevanje kmetov in mlade prevzemnike kmetij bolnika niso pozdravile. Starostna sestava družinskih članov na kmetijah se še vedno slabša: več kot tretjina je starejših od 55 let, le manj kot polovica pa mlajših od 45 let (to je za sedem odstotnih točk slabše kot leta 2010). Tudi z živinorejo se danes ukvarja četrtina manj kmetij kot na začetku tega stoletja, največji osip je pri kuncih (reja se je zmanjšala za polovico), prašičih (skoraj 40 odstotkov manj) in perutnini (četrtinski padec). Zelo skromna je v Sloveniji tudi samooskrba z rastlinskimi kmetijskimi proizvodi (sadjem z izjemo jabolk, zelenjavo, krompirjem, žiti...) in ekološko pridelanimi živili, ki jih je v prodaji le odstotek in še od tega zgolj petina slovenskega izvora, vse drugo je iz uvoza, zato so prav pri ekološkem kmetijstvu cilji do leta 2020 zapisani še najbolj konkretno. Zelo splošni pa so denimo na področju živilskopredelovalne industrije, ki ponuja zelo širok nabor izdelkov (vsi proizvajajo vse), je slabo povezana s kmetijstvom, ima slab pogajalski položaj v primerjavi s trgovci, tudi slabo izkoriščene proizvodne zmogljivosti (v posameznih segmentih manj kot 50-odstotno)...
Govorijo eno – delajo drugo
Kmetijstvo je zelo ranljivo tudi zaradi vremena, saj so poplave, neurja s točo in suša vse pogostejši, zaščita pred njimi pa zelo skromna. Namakamo le 7500 hektarjev kmetijskih površin, tudi zaščitne mreže pred točo so redke, kmetje neradi dajo denar tudi za zavarovanje pridelka in živali pri komercialnih zavarovalnicah, čeprav jim država 50-odstotno sofinancira zavarovalne premije. V letu 2011 je bila zavarovana le četrtina kmetijskih zemljišč v uporabi in le slaba petina živali, država pa je za zavarovalne premije razdelila zgolj nekaj manj kot 40 odstotkov za ta namen predvidenega denarja.
V preglednici navajamo nekaj ciljev za izboljšanje stanja v kmetijstvu in živilstvu, ki jih je ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO) zapisalo v osnutek operativnega programa za izvedbo resolucije o strateških usmeritvah slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020. Ti cilji kažejo, da namerava MKO kmetijski denar še naprej drobiti, kar neuspešno počne že leta. Agrarni ekonomist dr. Stane Kavčič je zato do tega dokumenta zelo kritičen. »Menim, da bi bilo bolje, če ga ne bi pripravljali. Negativni trendi v kmetijski proizvodnji so zelo logična posledica ukrepanja kmetijske (in v manjši meri nekaterih drugih) politike, ki daje zelo jasne signale, da so prioritete drugje in ne v domači proizvodnji. Dokler bomo (z ministrom na čelu) o tem samo govorili, proizvodnjo in podjetništvo v kmetijstvu pa zavirali, česa drugega ne moremo pričakovati. Operativni program je dokument, ki bi morda sodil v čas centralnoplanskega gospodarjenja, zagotovo pa ni pravi odgovor na sedanje izzive,« ocenjuje Kavčič.