Lipič, ki želi okoljsko društvo pripeljati v vsako slovensko občino, opozarja, da v Sloveniji obstajajo cele regije, ki ne premorejo niti enega takšnega društva. Pri tem posebej izpostavlja Koroško, Notranjsko in Kozjansko. ''Na teh območjih so sicer društva, ki se zanimajo za varstvo okolja, vendar to niso čista okoljska društva,'' nam je zaupal na začetku intervjuja.
Katere projekte bi posebej izpostavili v dvajsetletnem obdobju delovanja?
Ves ta čas že deluje ekološka patrulja. Letno imamo med 60 in 80 obiskov na terenu in na to ekološko patruljo Zveze ekoloških gibanj je vezan tudi brezplačni eko telefon – 080 18 45. Občani nas lahko pokličejo in sporočijo svoje težave. Dnevno dobimo dva do tri klice. Nato jim svetujemo ali pa se odpravimo na teren pomagati. Sodelujemo tudi s skoraj stotimi civilnimi iniciativami, ki jih je v Sloveniji na področju varstva okolja približno 150. Civilne iniciative so odraz tega, da je v državi ogromno okoljskih problemov. Pri teh tako ministrstva kot inšpekcijske službe, pa tudi lokalna skupnost in seveda onesnaževalci ne reagirajo zadovoljivo.
V zadnjem času se je pokazalo, da obstajajo tudi globoka razhajanja med ZEG in nekaterimi iniciativami, društvi.
Tako kot v političnih strankah so tudi pri okoljevarstvenih nevladnih organizacijah in društvih različni pogledi na reševanje okoljskih problemov. Niti ni tako pomembno, da vsi enako mislimo. Če bi vsi enako mislili, potem bi potrebovali morda le eno ali dve centralni nevladni organizaciji. Tako kot pri politiki, ko imamo leve in desne politike, žal ne tudi zelenih, imamo tudi pri nevladnih organizacijah različne pristope. Naš pristop je bil vedno strokoven. Problem je treba rešiti, ni dovolj, da smo samo ''za'' ali ''proti''. Potrebni so tudi strokovni argumenti.
Pred nekaj meseci so se velika razhajanja pokazala na primeru TEŠ 6.
Lafarga v nobenem primeru ne zagovarjamo, če govorimo o onesnaževanju okolja. Ko pa je Lafarge iskal rešitve za svojo proizvodnjo, smo se edini udeležili dneva odprtih vrat in prisluhnili njihovim težavam. V nasprotju z nekaterimi smo opozorili, da je treba pri reševanju problema upoštevati tudi domačo in tujo stroko. Zato smo naleteli na neke vrste povezovanje in združevanje tistih društev, ki so nam očitala, da podpiramo TEŠ 6, ona pa so bila proti.
Projektu TEŠ 6 ne sledimo le zadnji dve leti, temveč že dvajset let, zato poznamo okoljsko situacijo. Šesti blok bi pravzaprav nadomestil dosedanjih pet blokov in zmanjšal emisije še za tretjino. O tem nasprotniki niso nikoli radi govorili. Z argumenti smo to tudi povedali – TEŠ podpiramo zaradi tega, da bi še zmanjšali emisije v tej dolini.
Podprli ste tudi gradnjo vetrnih elektrarn na Volovji rebri.
Tako je. Tudi alternativni viri vetrne energije imajo pravico delovati na slovenskem področju. Pri Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) so temu nasprotovali, njihovo lobiranje je bilo tako močno, da so onemogočili projekt. Jaz sem dvakrat osebno prehodil celo traso in se prepričal, da je lokacija za teh 37 vetrnic primerna in da ni posebnih negativnih vplivov. Takrat smo bili takoj deležni grobe diskvalifikacije s strani DOPPS-a. Dileme ''ali ljudje ali ptice'' ne bi smelo biti. Opozoril bi na problem v občini Gorišnica, kjer bodo krajani živeli pod daljnovodi 2x400 KV, ker jim DOPPS ne dovoli prestavitve trase v Naturo 2000.
Nasprotujete pa plinskim terminalom v Tržaškem zalivu.
Že pred sedmimi leti smo kot prvi v Sloveniji v Piranu sklicali tiskovno konferenco in rekli, da plinska terminala v Žavljah in v Tržaškem zalivu nista primerna. Povezali smo se in ustanovili mednarodno asociacijo Jadranska zelena mreža. Dve leti pozneje se je oblikovala podobna mreža, Alpe Adria Green z Jesenic, ki pa je bila v javnosti bolj agresivna, z malo stroke in bolj populističnimi nastopi, na primer streljanje z fračami proti terminalom. Prišlo je do konflikta med nami.
Kako ocenjujete napredek Slovenije na področju ekologije v zadnjih 20 letih?
Če bi risali krivuljo, je premik v smeri ekološke osveščenosti minimalen vzpon, so pa tudi padci. Za Slovenijo je bil izredno pomemben vstop v Evropsko unijo, kar smo v ZEG podprli, predvsem zaradi tega, ker nam je EU nakazala rešitve na področju varovanja okolja. Ob Naturi 2000 smo sprejeli tudi evropsko okoljsko zakonodajo. Je pa treba opozoriti na velik razkorak med teorijo in prakso, saj se tako evropska kot domača zakonodaja ne izvajata dosledno, zaradi česar že plačujemo visoke kazni.
Glede dogajanja doma pa na splošno nisem zadovoljen. Še posebej na področju politike ravnanja z odpadki. V zadnjih treh letih smo z najmanj desetimi dopisi vlado in resorno ministrstvo opozarjali na to, da je treba ločevati in reciklirati. V ZEG smo sicer med štirimi nosilci projekta Center ponovne uporabe - kar je ponovno uporabno, je treba vrniti nazaj.
Bi katero slovensko regijo posebej pohvalili na področju okoljevarstva?
Čeprav radi govorimo, da je severovzhodna Slovenija nerazvita, lahko na področju varovanja okolja mirno rečemo, da je ta del Slovenije bolj ozaveščen od zahoda države. Ko govorimo o Notranjski, Gorenjski, Obali, pa lahko ugotovimo, da so tamkajšnja javna komunalna podjetja zelo slabo organizirana.
Kako je s sredstvi, ki jih ZEG prejme od države? So se v času krize kaj zmanjšala?
Od države že 12 let nismo dobili ne tolarja ne evra. Nismo med tistimi nevladnimi organizacijami, ki bi od proračuna dobili milijon evrov in imeli zato 15 zaposlenih. Posledično tudi nismo tisti jeziček na tehtnici, ki bi lahko odločal, da se kaj lahko gradi ali ne. Vedno smo bili kritični do onesnaževalcev, vlade, resornega ministrstva. Naša organizacija je imela izkušnje z vsemi ministri. Vedno smo bili kritični do njih, če so slabo delali, odraz te kritičnosti pa je tudi kazen, da smo bili marsikdaj tudi finančno odrezani.
Izkušnje ste imeli z vsemi slovenskimi okoljskimi ministri doslej. S katerim ste najbolje sodelovali?
Dobrega ministra za varstvo okolja Slovenci še nismo imeli. Če bi ocenjeval od 1 do 5, smo imeli ministre, ki bi si morda zaslužili trojko, pa tudi takšne, ki bi dobili cvek. Nikomur se nočem dobrikati, toda prvi minister je imel morda edini plus, da je sestavljal zakon o varstvu okolja. Ga pa ni začel realizirati. Drugi minister je bil dr. Gantar, ki je do neke mere že pričel upoštevati civilno družbo in nek napredek je bil narejen. Tretjemu ministru, Kopaču, se je poznalo, da je pravzaprav ekonomist. Takrat je bil sicer celoten resor združen za energetiko in okolje, kar je bilo zgrešeno. Pri ministru Podobniku se je zgodilo zelo malo, minister Erjavec, ki bi lahko kaj naredil, ni naredil nič. Minister Žarnič pa je bil katastrofa.
In sedanji minister, Franc Bogovič?
Ne glede na to, da se z ministrom Bogovičem morda kje ne ujameva, saj je on nosilec jedrskega lobija, je morda od vseh teh ministrov prav on pokazal še največ interesa, da se okoljski problemi tudi rešujejo v praksi in hitreje. Ta trenutek ga težko ocenim kot dobrega ali slabega, vendar je že pokazal skrb za okolje, zanima pa ga tudi ekološko kmetijstvo. Zdaj sicer že tri mesece čakam na razgovor pri njem, da bi se pogovorila o aktualnih okoljskih temah. Pričakujem, da bo kmalu našel tiste pol ure časa in nas vendarle sprejel.
