Čeprav je vrh slovenske Katoliške cerkve Papirnici Goričane izrecno naložil razkošno obnovo dvorca Goričane pri Medvodah, v katerem naj bi se po upokojitvi naselil sam kardinal Franc Rode, bo finančno izčrpana družba očitno obtičala z večmilijonsko nasedlo naložbo.
V Nadškofiji Ljubljana, ki je lastnica dvorca, a ga je dala papirnici za 40 let v najem, so nam namreč uradno zatrdili, da se kardinal »po vrnitvi iz Rima ne namerava naseliti v dvorcu«. So pa pojasnili, da (še vedno) velja v pogodbo zapisana pravica do uporabe dela dvorca v korist vsakokratnega ljubljanskega nadškofa oziroma oseb po njegovi odločitvi.
Temu se dolgoletni direktor cerkvene papirnice Andraž Stegu, ki je družbo leta 2010 odkupil in ob pokroviteljstvu nadškofije končal obnovo, le čudi. »O tem, da se gospod Franc Rode ni odločil za bivanje v dvorcu, smo bili obveščeni iz medijev. Uradno nam ni nihče predlagal ali sporočil, da bi želel lastnik odstopiti od določil dodatka k pogodbi o najemu,« je za Dnevnik povedal Stegu.
»Obnova po zamislih nadškofije in Rodeta«
»Namembnost prostorov je natančno takšna, kot so si jo zamislili v nadškofiji. Rode je dvorec med obnovo tudi obiskal in se odločal o opremi,« nam je Stegu v telefonskem pogovoru potrdil že dalj časa znane neuradne informacije.
Naši viri blizu ljubljanske nadškofije trdijo, da je bil prav Rode tisti, ki si je zamislil, da bi dvorec, ki so ga dobili v okviru denacionalizacije, preuredili za njegovo rezidenco. Spodnje prostore bi za reprezentančne dogodke uporabljala papirnica, v zgornjih pa bi uredili domovanje zanj in še za nekatere druge klerike, med drugim za cerkvenega pravnika in profesorja na teološki fakulteti dr. Boruta Koširja. Že leta vztrajno krožijo tudi govorice o ambicioznih zamislicah pri obnovi in opremljenosti prostorov. Tako naj bi Rodeta med enim od ogledov drage prenove, pri kateri naj bi uporabili le vrhunske materiale, razočarala barva ploščic v kopalnici, zaradi česar naj bi morali delavci nove ploščice odstraniti in jih zamenjati z drugimi. Stegu je za Dnevnik potrdil, da sta bili v igri tudi draga podzemna garaža za 22 vozil in celo podzemna kuhinja, ki pa sta se jima nato Rode oziroma nadškofija odpovedala. Sicer pa na Rodeta spominja tudi škofovski grb (z napisom Stati inu obstati) na pročelju gradu. Kot je že leta 2009 pojasnil njegov osebni tajnik Blaž Jezeršek, je to zaradi Rodetovih zaslug pri tem, da je država dvorec leta 2001 vrnila nadškofiji. Papirnica Goričane je po javno dostopnih podatkih v obnovo dvorca do konca lanskega leta vložila že blizu osem milijonov evrov, največ v letih 2008 in 2009. Sprva je sicer uporabljala predvsem lastna sredstva, po letu 2010 pa se je morala celo zadolžiti. Po naših informacijah je Stegu od ljubljanske nadškofije pričakoval tudi določeno finančno pomoč, ki pa je ni dobil. Pri zagotovitvi financiranja razkošne obnove naj bi moral zato posredovati kanonik Nadškofije Ljubljana in direktor njene družbe Metropolitana Janez Celar, velik Rodetov zaupnik. Celar je bil tudi tisti, ki je vodil vso logistiko obnove dvorca.
»Grad Goričane je trenutno rešen propada, ki bi ga sicer po mnenju stroke doletel v kratkem zaradi poškodb nosilnih zidov, atrija in celotne konstrukcije, zlasti zaradi talne vode in zanemarjenosti v zadnjih 80 letih. Zgledno je obnovljena kapela in skoraj vsi preostali prostori v objektu in na posestvu, v skladu s projektom, ki ga je naročil in potrdil lastnik,« je na uspešno končan projekt ponosen Stegu. Medtem ko papirnica dvorec že uporablja za svoje poslovne in protokolarne namene, pa Stegu v isti sapi dodaja, da je bilo ves čas mišljeno, da bo postal Rodetova rezidenca oziroma da ga bo kardinal dobil v doživljenjsko uporabo.
Družbo pred bankrotom Zvonov prodali direktorju
Hkrati z razkošno drago obnovo, nad katero v mariborski nadškofiji niso bili prav nič navdušeni, se je odvila tudi privatizacija Papirnice Goričane. Julija 2010, ko so se nad Nadškofijo Maribor že zgrinjali črni oblaki, jo je namreč njen Zvon Ena Holding potihoma prodal Steguju. Kot smo razkrili v Dnevniku, je za družbo, ki ima več kot 84 milijonov evrov premoženja in na leto ustvari 60 milijonov evrov prihodkov, odštel pičlih 9500 evrov.
Da Papirnice Goričane danes ni v stečajni masi, je po neuradnih informacijah pripomoglo tudi Stegujevo prijateljstvo z Rodetom in želja, da se obnova dvorca Goričane pripelje do konca. Rode je po navedbah naših virov tudi pritiskal na nekdanjega mariborskega nadškofa Franca Krambergerja, naj odobri prodajo. Kar se je tudi zgodilo. Da je bila Nadškofija Ljubljana dolgo časa darežljiva do Steguja, potrjuje tudi (šele) maja letos vložena tožba. Kot smo razkrili, v njej od prvega moža papirnice zahtevajo plačilo več milijonov evrov kupnine za manjši lastniški delež v papirnici. Toda tega jo je Stegu od nadškofije kupil že davnega leta 2004, od takrat pa brez negodovanja nadškofije ni poravnal niti evra. Zakaj se je »poslovno razmerje« med nadškofijo in Stegujem naenkrat ohladilo, ni znano.
»Cerkev mi je prodala že finančno izčrpano družbo«
Kakor koli, višina sredstev, ki jih je morala Papirnica Goričane vložiti v obnovo, predstavlja skoraj petino vseh trenutnih finančnih obveznosti družbe. Ob tem spomnimo tudi, da je medvoška družba ena od tistih, ki je na svojih plečih nosila velik del bremena reševanja »cerkvenega« Zvona Ena Holdinga. Tik preden jo je prodal Steguju, si je namreč iz nje s posojili in dividendami nakazal 15 milijonov evrov. »Sam sem torej kupil izčrpano papirnico in z vodilno ekipo in 220 zaposlenimi nadaljujem dejavnost. Večinski lastnik je vsekakor lahko v vsem uveljavil svojo voljo,« je poudaril Stegu.
