Predsednik republike bi - kot moralna avtoriteta - pozval k odstopu z županske funkcije tudi Zorana Jankovića, mu predlagal, naj se umake iz politike in v naslednjem hipu razpustil parlament.
A nič od tega se seveda ni res zgodilo. Brez odvečnega moraliziranja lahko trdimo, da se je zgodilo natančno tisto kar je bilo od politične nomeklature pričakovati. Po prvem šoku so na obeh bregovih sklenili vrste, relativizirali »dejanja, ki bi lahko predstavljala koruptivna tveganja« in napadli tiste, ki so nastavili ogledalo. Če je bilo moč razumeti SDS - ki v malikovanju svojega voditelja ni prav daleč od režimov, ki se ji na deklarativni ravni najbolj gnusijo - saj preprosto ne more delovati drugače, bi vsaj od Pozitivne Slovenije, glede na njeno mladost, pričakovali nekoliko bolj kritičen odnos. A tega seveda ne zmorejo. Brzojavke podpore, a katerimi svoj ego hranijo v SDS, so na (deklarativni) levici zamenjali z aplavzi vsakemu govorcu, ki je izrazil neomajno podporo Predsedniku. Kim Džong Un bi bil ponosen na njih. Tako na SDS kot na PS.
Nas pa bi moralo skrbeti. Zelo skrbeti. Ne le zaradi nerazumevanja obeh grešnikov, da za politike, še posebej tiste, ki so na odločevalnih funkcijah, veljajo precej višji standardi, ničelna stopnja tolerance, če želite, tudi zaradi mlačnega odziva koalicjskih partneric. Od torka do petka je trajalo medenje zavesti, da s predsednikom vlade, ki ne zna pojasniti od kod mu premoženje - ali še huje, ne želi razkriti vira svojih financ - in posluje z gotovino kot kakšen prekupčevalec, ne gre več naprej. Približno tako dolgo so potrebovali za izračun oportunitetnih stroškov vztrajanja v vladi in za prehod od »na njegovem mestu bi takoj odstopil/-a« do »mora odstopiti«. Edini, ki je jasno povedal, da morata oba nemudoma odstopiti, je bil Gregor Virant, pa še on je, kakor kaže današnji svet stranke, govoril bolj v svojem imenu, kot v imenu državljanske liste. Saj ne le, da del stranke verjame, da je mogoče nadaljevanje dela v isti koaliciji z drugim predsednikom vlade, del stranke je celo prepričan v teorijo zarote stricev iz ozadja in verjame v neomadeževanost predsednika vlade. Samohranitveni nagon je previsoka ovira za vest, da bi zmagala nad razumom.
Nič se nismo naučili v zadnjih 20. letih, to družno ugotavljajo tako na desnici kot na levici. A pri tem imajo v mislih diametralno nasprotne argumente – kar je za ene dokaz napredka je za druge dokaz nazadovanja. In dokler bo temu tako bomo na volitvah izbirali med bolj manj »načetimi« politiki, ki ne razumejo pomena besede integriteta, ki ne razumejo sporočil s trgov, da je sedanji sistem gnil do temeljev. Tako bi na predčasnih volitvah – pa dvomim, da bo do njih prišlo – ponovno izbirali med političnimi silami, ki so državo pripeljale sem, kje smo danes. Protestniki, ki lomijo hrbtenico nomeklature, bi dobili le novega nasprotnika, ki bi sprva kazal razumevanje za zahteve in uspaval protestniškega duha, nato pa stopil na znano pot. Resnično mislite, da bo eno poročilo kaj spremenilo?
*Janša, pojdi domov. Pa vzemi še Zokija.
