Slovenske univerze za študij antropologije in etnologije, ki se na različnih fakultetah pojavlja pod različnimi imeni in z različnimi poudarki, ponujajo več kot 150 vpisnih mest za nove študente. In to čeprav je po podatkih zavoda za zaposlovanje več kot sto brezposelnih s takšno izobrazbo vseh stopenj. Tisti, ki jim zaposlitev uspe najti, nanjo v povprečju čakajo dobrih deset mesecev.
Novih sodelavcev ne zaposlujejo
Raziskovalni inštituti, kjer bi se lahko zaposlili mladi antropologi in etnologi, so včasih veljali za akademske oaze miru in poglobljenega raziskovanja. Danes so razmere popolnoma drugačne. »Ne moremo se ukvarjati z zaposlovanjem mladih kandidatov, ampak s tem, kako bomo svojim kolegom v inštitutu ohranili delovna mesta,« brez dlake na jeziku pove predstojnica Inštituta za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU dr. Ingrid Slavec Gradišnik. Nekaj ljudi je moralo ZRC zapustiti, saj ni bilo več denarja za njihove zaposlitve, ob nestabilnem financiranju, ki je usmerjeno zgolj na projekte, pa je tudi delo preostalih zaposlenih negotovo.
Podobno stanje je tudi v Etnološkem muzeju Slovenije, ki velja za potencialnega zaposlovalca študentov teh smeri. »Še pred petimi leti smo lahko vsakega zaposlenega, ki je odšel v pokoj, nadomestili z novim mladim sodelavcem. Danes nam denarne možnosti tega ne dopuščajo več, pravi direktorica muzeja dr. Bojana Rogelj Škafar. Kadar se vseeno pokaže priložnost za novo zaposlitev, pa je konkurenca med kandidati huda. Direktorica poudarja, da so med izbiranjem kandidatov pozorni ne le na znanje, ki ga študenti prinesejo s fakultete, pač pa tudi na druge veščine: na znanje tujih jezikov, na obvladovanje vodenja projektov, timsko delo, sodelovanje.
Kako torej preprečiti, da bi diplomanti humanističnih smeri ostajali na cesti? »Univerza je avtonomna, zato mora sama regulirati vpisna mesta,« je prepričan dr. Stojan Sorčan z ministrstva za izobraževanje. Opozarja, da je trenutna praksa, ko univerze in fakultete predlagajo število vpisnih mest, vlada pa jih bodisi potrdi bodisi okrni, nedopustno celo po mnenju ustavnega sodišča. A če bi bil trg dela merilo za to, koliko vpisnih mest naj fakulteta na kateri smeri ponudi, bi lahko vrata oddelka za etnologijo in antropologijo na ljubljanski filozofski fakulteti takoj zaprli, je prepričan predstojnik oddelka prof. dr. Vito Hazler. »Pri takšnih zahtevah bi se obdržale samo še tako imenovane gosposke panoge, kot so ekonomija, pravo, jeziki in podobne. Število vpisnih mest želimo obdržati, da bomo ob kvantiteti lahko vzdrževali tudi kvaliteto,« dodaja.
Čez meje dosedanjih priložnosti
»Pri vpisnih mestih ni vse tako črno-belo,« pojasnjuje Sorčan, čeprav zagovarja univerzitetno samoregulacijo. Po njegovem trenutno na univerzah »vse študente mečemo v isti koš«. Treba bi bilo močneje razlikovati med strokovnim in univerzitetnim študijem. Medtem ko bi se vpisna mesta za prvega morala prilagajati potrebam trga dela, morajo vpisna mesta za univerzitetne programe ostati »del naše kulture«.
Zaposlitvene možnosti etnologov in kulturnih antropologov se morajo torej slej ko prej razširiti. Ti morajo svoje znanje, ki ga pridobijo s študijem, ponuditi širše od muzejev, galerij in drugih ustanov ter raziskovalnih inštitutov. Da bi morali etnologi in antropologi prodreti tudi v razvojne agencije, kjer trenutno večinoma delajo le ekonomisti in pravniki, je prepričan dr. Hazler. Povezati pa bi se morali tudi s turizmom. Na tem področju je na voljo precej projektov, v katerih bi lahko sodelovali njihovi diplomanti. A ker ti zanje ne izvedo, nosilci projektov za izvajanje nalog najemajo celo ljubiteljske turistične delavce, saj ne vedo, kako bogato splošno in strokovno znanje imajo etnologi in kulturni antropologi. »Znanje ustvarja delovna mesta in ne obratno,« je ob tem prepričan Sorčan. Ob skromnih zaposlitvenih možnostih je to za študente etnologije in kulturne antropologije vsaj začasna tolažba.