»Že lani sem rekel, da je kmetijstvo, ki je tako zelo odvisno od naravnih pogojev in predvsem od naravnih nesreč, slabo razvito. S tako slabo razvitim kmetijstvom, brez infrastrukture, brez njegove večje odpornosti za vremenske spremembe bomo vsako leto pred istim vprašanjem – kmet bo pritiskal na državo, naj mu poplača škodo, ki je nastala zaradi suše, toče ali poplav...« »...Poplačevanje vsakoletne škode ni perspektivna rešitev. Država tega ne bo zmogla, še posebno če se v samem kmetijstvu nič ne spremeni, če se kmet in tudi kmetovanje ne bosta prilagodila novim razmeram...« »Suša je pojav, ki ni več incidenten, ki se zgodi denimo vsakih sedem let, ampak je očitno pojav, s katerim je treba dolgoročno računati kot s stalnico v kmetovanju v Sloveniji. Gre za klimatske spremembe. Slovenija je ena od držav, ki ima dovolj argumentov, da se je začela atmosfera bistveno spreminjati. Drugačni klimatski pogoji, s katerimi moramo računati, pa seveda zahtevajo drugačno agrotehniko in korenite spremembe, kakor koli so boleče. Na poljih in travnikih, enako je s sadovnjaki in tudi vinogradi, se vidi, da je narava postavila meje, do kod človek lahko posega vanjo. Tam, kjer ni nikoli prej rasla koruza, je rasla nekaj let, zdaj pa se je pokazalo, da tam dolgoročno rasti ne more...«
Citirane kritične misli so bile izrečene na gornjeradgonskem kmetijsko-živilskem sejmu, a ne – kot bi marsikdo pomislil – na letošnjem, ki pravkar poteka, temveč pred davnimi dvanajstimi leti. Njihov avtor je takratni predsednik države Milan Kučan, ki bi bil s to besedno klofuto kmetijcem danes enako aktualen, kot je bil takrat.
Kmetijstvo je prespalo celo desetletje
Od leta 2001 do danes se v kmetijstvu ni skoraj nič spremenilo. To ugotavlja tudi mlad prekmurski kmet Jakob Dejan, ki se je istega leta, ko je Kučan v Gornji Radgoni bral levite ljudem, ki so odgovorni za kmetijstvo, vpisal v kmetijsko šolo. Danes se Dejan zaveda, da zelenjava, ki jo na njihovi kmetiji pridelujejo na okoli šestih hektarjih, brez namakanja ne bi preživela. »Ni leta, ko pri zelenjavi namakanje ne bi bilo potrebno, pri poljščinah pa se mu izogibamo, saj imamo površine preveč razdrobljene,« pojasni. In takole odgovori na vprašanje, zakaj denar, ki ga kmetijsko ministrstvo namenja za gradnjo namakalnih sistemov, ni izkoriščen niti polovično: »Ker je treba na vodno dovoljenje čakati dve leti in v tem času petkrat dopolniti vlogo. Zaradi tega vsak izgubi voljo.«
Stanko Kapun, vodja oddelka za kmetijsko svetovanje v murskosoboškem kmetijsko-gozdarskem zavodu, priznava: »Malce me je sram. Pred desetimi leti smo sedeli na okrogli mizi o podnebnih spremembah, vendar se od takrat ni zgodilo nič. Brez vode v Sloveniji ni kmetijstva, a je ne znamo poloviti. Imamo Muro, s katero ne vemo, kaj bi počeli. Nimamo pa nikogar, ki bi k nam pripeljal sorte rastlin, primerne za naše podnebne razmere.« Vendar prekmurski podjetnik Jožef Jerič, ki se že več kot tri desetletja ukvarja s semenarstvom, zagotavlja, da ni povsem tako. Pravi, da je podjetje Pioneer letos v Slovenijo pripeljalo dve sorti koruze, odporni proti suši, ki sta poletne vremenske šoke dobro prestali, seme pa so razprodali v vsega 24 urah.
Nekateri imajo kljub suši zeleno koruzo
Jerič nam je pojasnil, da je ta koruza vzgojena z gensko tehnologijo, s pomočjo katere odbirajo tiste gene, ki omogočajo, da rastlina tudi v ekstremno sušnih razmerah zadrži vlago in se ne izsuši. »Ta naša koruza je letos povsem zelena,« se pohvali Jerič in doda, da suše niso le slovenski problem, je pa naš problem, ker hitro pozabimo, da je ta naravna nesreča sploh bila. Tako je te dni tudi v Gornji Radgoni. Kdor od parkirišča do sejmišča brodi po globokem blatu, težko verjame, da je bila še nedavno tod res rekordno uničevalna suša.
In kaj o vremenu in podnebju meni Tanja Cegnar, svetovalka za podnebne spremembe na Agenciji RS za okolje? »Naše poletje je za kaki dve stopinji toplejše, kot je bilo pred približno štirimi desetletji, a še vedno velikokrat vztrajamo pri istih pridelkih. Naše ozračje se v desetletju ogreje za pol stopinje, trendi so bolj izraziti na vzhodu kot na zahodu. Sočasno imamo lahko preobilico padavin v enem delu Slovenije in hudo sušo v drugem. Vode imamo na letni ravni dovolj, a je vprašanje, kaj naredimo z njo,« se je na včerajšnji okrogli mizi o podnebnih spremembah, ki jo je organiziralo kmetijsko ministrstvo, vprašala Cegnarjeva. Opozorila je, da nam podnebje določa, kaj raste v Sloveniji, katere živali živijo pri nas, katere škodljivce imamo ter katere bolezni se širijo med rastlinami in živalmi. »V Evropi se vse države pospešeno ukvarjajo s tem, kako se prilagoditi novim razmeram in ekstremom, kako izbirati odpornejše sorte, kako namakati, kako imeti čim boljši kolobar, ali je treba uvajati nove rastline, se kakšnim morda odpovedati...« ukrepe v drugih evropskih državah niza Tanja Cegnar. In kaj počne Slovenija?
