Homofobna družba, polna nasilja, nekatere potisne celo do samomora

Ogromno žrtev napada ne prijavi oblastem

Večina napadov se je pripetila na javnih prostorih, napadalcev pa je bilo več (povečini so bili moškega spola). Več kot polovica žrtev napada ni prijavila oblastem, saj so bili prepričani, da policija ne bi storila ničesar. Po podatkih raziskave o homofobnem nasilju iz let 2007 in 2008 kar 92 odstotkov žrtev nasilja tega ne prijavi policiji, nov podatek predstavi Mitja Blažič, aktivist za človekove pravice LGBT. »Med razloge so navajali samocenzuro, strah pred maščevanjem in razkritjem spolne usmerjenosti, nezaupanje v policijo in mnogi drugi,« izpostavi za Dnevnik.si. Po njegovem mnenju je treba policijo senzibilizirati, LGBT osebe pa izobraziti glede delovanja na tem področju.

Do roba samomorilskih misli ... in še čez

»Včasih se mi zdi, da pomanjkanja pomoči in razumevanja ne morem več prenesti. Večkrat si želim, da bi bil mrtev,« so v poročilu citirali 26-letnega transseksualca. »Stiske, s katerimi se LGBT-osebe srečujejo v vsakdanjem življenju so tako hude, da mnoge privedejo do roba samomorilnih misli in žal marsikoga tudi čez. To nas mora skrbeti. Zato moramo kot država in družba napeti vse moči, da bomo tovrstne pojave preprečili, storilcem in žrtvam pa ponudili ustrezne programe (samo)pomoči. S težavo se je treba spopasti dvotirno: od zgoraj navzdol, z zakonodajo in njeno implementacijo, ter od spodaj navzgor z vzgojo vseh in opolnomočenjem  ranljivih skupin,« pojasni Blažič.

Petina (v skupini transseksualcev kar tretjina) je diskriminacijo čutila, ko je iskala službo, tretjina pa je osebno izkusila diskriminacijo, ko je iskala stanovanje, na področju zdravstva ali na področju izobraževanja. Ravno v šolah pa bi lahko iskali srž težav – korenine diskriminacije in nasilja, uperjenega proti »drugačnim«, se namreč začnejo ravno v šolskih klopeh.

Vzgoja naj se začne že v šolah

Raziskava je tako pokazala, da sta kar dve tretjini skušali skriti ali pa sta skrivali svojo spolno orientacijo v šoli. Vsaj 60 odstotkov anketirancev je na lastni koži izkusilo negativne pripombe ali vedenje v šoli, ker so bili LGBT, več kot 80 odstotkov v vsaki skupini in v vsaki državi pa je bilo priča negativnim pripombam ali vedenju, ker so ljudje sošolca dojemali kot pripadnika LGBT. »Nasilje med vrstniki v šoli je še vedno najhujša oblika homofobnega nasilja, kar sem mu bil kadarkoli priča,« je raziskovalcem poročila pojasnil 25-letni homoseksualec.

»Na vzgojo doma, razen prek osveščanja  celotne družbe, težko vplivamo. Lahko pa veliko naredimo glede vzgoje mladih v šolah,« je prepričan Blažič in postreže s številkami. Leta 2011 so z raziskavo Homofobija na šoli ugotovili, da se kar 60 odstotkov srednješolskih učiteljev počuti premalo kompetentnih za naslavljanje fizičnega homofobnega nasilja, več kot 40 odstotkov pa občuti pomanjkanje znanja in veščin potrebnih za naslavljanje homofobnega psihičnega nasilja. Po Blažičevem mnenju lahko to izboljšamo z izobraževanji in treningi, »a se pogosto bojijo reakcij staršev, zato je nujno v tovrstne programe vključevati tudi starše«, še poudari.

Želi si biti iskrena do sebe in drugih, a v homofobni družbi to ni mogoče

Čeprav je (v teoriji) Evropska unija ustanovljena na podlagi enakopravnosti in spoštovanja do vseh, pa se v praksi stvari zapletejo. Kar tri četrtine sodelujočih v raziskavi je menilo, da je diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti osebe močno razširjena v državi, v kateri živijo. 28 odstotkov jih spolno usmerjenost prikriva družini, zaupa pa jo samo nekaterim prijateljem. Skoraj polovica pa jih meni, da politiki zelo pogosto žaljivo govorijo o osebah LGBT. »Rada bi bila odprta in iskrena glede tega, da sem lezbijka, a je okolje, v katerem živim, homofobno, zato nimam izbire,« je za raziskovalce poročila povedala 40-letna lezbijka.

Po Blažičevem mnenju bi se dalo za izboljšanje enakosti in spoštovanja do populacije LGBT relativno hitro in učinkovito implementirati vsaj štiri ukrepe: država naj nemudoma zakonsko in simbolno odpravi sistemsko in strukturno diskriminacijo istospolnih parov in družin, saj bi tako državljanom sporočila, da misli glede prepovedi diskriminacije in spodbujanja neenakosti misli resno. »Hkrati naj država razvije in uporablja učinkovite mehanizme preprečevanja in sankcioniranja diskriminacije, saj je trenutno na tem polju namenoma povsem impotentna. V šolske načrte naj se jasno vnese tematiziranje homoseksualnosti. Tako bomo vzgajali generacije, ki bodo imune na homofobijo, saj bodo opremljeni z znanjem in empatijo, pomanjkanje katerih najbolj napaja homofobijo. Tudi istospolno usmerjene je treba opolnomočiti in spodbujati, da svoja življenja živijo suvereno, kršitve temeljnih človekovih pravic pa dosledno prijavljajo in sodno preganjajo. V ta paket pa sodi tudi delo s storilci, ki jih prepogosto zanemarjamo,« zaključi Blažič.