Menedžerji, proti katerim so bile vložene večmilijonske odškodninske tožbe in so na svoje hiše, stanovanja in počitniške rezidence še pravočasno vknjižili zemljiške dolgove, jih s tem niso zaščitili le pred upniki, ampak očitno tudi pred organi pregona. Zaradi lukenj v zakonodaji so se namreč spretno izognili tako odvzemu premoženjske koristi, ki bi jo pridobili s kaznivim dejanjem, kakor tudi premoženja nezakonitega izvora. Tudi nekateri državni tožilci so prepričani, da tovrstnega »zavarovanja« ni mogoče izpodbiti na sodišču, pa čeprav bi jim uspelo dokazati ničnost vpisa.
Če poenostavimo, zemljiški dolg nastane na podlagi vpisa v zemljiško knjigo in z izstavitvijo zemljiškega pisma. Ker se to prenaša po odredbi vsakokratnega zakonitega imetnika, ni mogoče z gotovostjo vedeti, kdo je v določenem trenutku njegov imetnik in s tem upravičenec do poplačila določenega denarnega zneska. Opeharjeni upniki imajo v primeru zlorabe ali fiktivne ustanovitve zemljiškega dolga res možnost, da ga izpodbijajo z izbrisno tožbo, vendar se zatakne že na samem začetku.
Zemljiško pismo varno v bančnem trezorju
»Drugi odstavek 200. člena stvarnopravnega zakonika določa, da se izbris zemljiškega dolga lahko opravi le ob predložitvi zemljiškega pisma. Zakon o drugačnem načinu prenehanja zemljiškega dolga ne govori. Takšna ureditev omogoča zlorabo tega instituta, saj onemogoča izbris zemljiškega dolga na podlagi izbrisne tožbe, ki jo določa zakon o zemljiški knjigi,« je pristojne na ministrstvu za pravosodje in javno upravo pred dnevi posvaril vodja okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Drago Šketa.
Na ministrstvu, ki ga po novem vodi Zvonko Černač, so namreč nedavno za Dnevnik pojasnili, da spremljajo zadnje dogodke v zvezi z ustanovitvami zemljiških dolgov. Hkrati so upnikom svetovali, naj v primeru zlorab z ustreznimi pravnimi sredstvi (tožbami) dosežejo ničnost oziroma izpodbijajo takšno ustanovitev zemljiškega dolga. Toda kot vse kaže, si s tem ne bi prav dosti pomagali.
Upnik, ki bi se želel poplačati iz vrednosti nepremičnine, lahko izbrisno tožbo vloži zgolj zoper ustanovitelja zemljiškega dolga, za katerega pa ne more vedeti, ali razpolaga z zemljiškim pismom ali ga je vmes že prenesel na nekoga tretjega. Od neznanega imetnika pa ne more zahtevati njegove predložitve. Tožba v tem primeru ne bi bila sklepčna, kar izhaja tudi iz dosedanje sodne prakse. Oseba, ki bi na svoji nepremičnini ustanovila zemljiški dolg, bi morala zemljiško pismo zato enostavno shraniti v bančni trezor. Na njegovi podlagi tako nihče ne bi mogel zahtevati poplačila, prav tako ne bi mogli nepremičnine rubiti upniki.
Premoženje »preventivno« zaščitilo več deset menedžerjev
Kot smo razkrivali v Dnevniku, je vrsta menedžerjev, proti katerim že potekajo sodni postopki ali pa jim ti morebiti grozijo, poskrbela za svoje nepremičnine. Tisti, ki se niso odločili za prenos njihovega lastništva na sorodnike, so se raje odločili za vpis zemljiškega dolga. Na čigavo pobudo so to storili, ni povsem jasno, po naših informacijah pa naj bi jim to svetovale nekatere najvplivnejše odvetniške pisarne, med drugim iz Celja. Že pregled nekaj deset vidnih (nekdanjih) gospodarstvenikov pokaže, da se jih je za takšen »preventivni« korak odločilo več kot 20.
Med njimi so Andrej Lovšin (Intereuropa), Boris Dolamič (GPG), Boštjan Nagode (Tosama), Dušan Črnigoj (Primorje), Ivan Zidar (SCT), Kristjan Sušinski (Istrabenz), Lidija Žagar (Gradis Celje), Marko Jaklič (Vzajemna), Mihael Karner, Robert Časar (Luka Koper), Romana Pajenk (Probanka), Roman Glaser (Perutnina Ptuj), Vojteh Volk (MIP), Zdenko Pavček (Viator & Vektor) in tudi evropski poslanec Zoran Thaler, ki je odstopil po izbruhu podkupovalne afere leta 2011. Zemljiški dolgovi, ki so jih navedeni vpisovali na nepremičnine, so različni po višini in se gibljejo od dobrih 100.000 do nekaj milijonov evrov. Velike razlike so tudi v zapadlosti. Če je pri enih kot rok dospetja navedeno letošnje leto, ga je Zdenko Pavček denimo vknjižil kar do leta 2099.
Tožilec Šketa: Dokazovali bomo ničnost vknjižb
Čeprav gre lahko pri zemljiškem dolgu za povsem zakonit, vendar le redko uporabljen instrument zavarovanja obveznosti, višji državni tožilec Drago Šketa meni, da gre v praksi za praviloma lažne pravne posle. Tako naj bi bil glavni namen akterjev preprečiti poplačilo upnikov s slabšim vrstnim redom. Da bi onemogočili izigravanje pravnega sistema in se izognili zgražanju državljanov nad neupravičenim in nekaznovanim bogatenjem posameznikov, je ministrstvo že pred tedni pozval k spremembi zakonodaje.
V dopisu, ki ga je posredoval tudi generalnemu državnemu tožilcu Zvonku Fišerju, je predlagal, da se prej omenjeni člen stvarnopravnega zakonika spremeni tako, da bo omogočal izbris vknjižbe zemljiškega dolga na podlagi pravnomočne sodne odločbe o njeni neveljavnosti. S tem naj tudi ne bi nedopustno retroaktivno posegali v zakon. »Po spremembi zakona bi tožilstvo začelo dokazovati ničnost pogodb ne glede na čas nastanka,« je poudaril Šketa.
Ministrstvo pripravlja rešitve
Na ministrstvu so potrdili prejem tožilčevega dopisa in dodali, da navedeno problematiko proučujejo ter pripravljajo »rešitve, ki bi onemogočile nadaljnjo zlorabo navedenega instituta, hkrati pa omogočile učinkovitejša sredstva zoper že ustanovljene zemljiške dolgove«. Po njihovih besedah ustanovljen zemljiški dolg ne predstavlja ovire, ki bi onemogočala drugim upnikom, da predlagajo začetek izvršbe zoper dolžnika. »Upravičenec, ki želi uveljavljati poplačilno upravičenje iz zemljiškega dolga, se tako praviloma mora razkriti. Upniki pa imajo v izvršilnem postopku možnost, da na razdelitvenem naroku izpodbijajo obstoj drugih terjatev, njihovo višino in vrsti red, po katerem imajo pravico do poplačila,« so prepričani na ministrstvu.
Toda kaj se zgodi v primeru, če se imetnik zemljiškega pisma ne razkrije in s tem prepreči drugim upnikom, da izpodbijajo njegovo domnevno terjatev? Po besedah poznavalca razmer bi kupnina od prodaje nepremičnine obtičala na računih sodišča, kjer bi ostala še nadaljnjih pet let. Dokler ne bi imetnik zemljiškega pisma prišel po deponirana sredstva, pa bi kazenski pregon zoper to osebo verjetno že zastaral. Tudi morebitna tožba na vračilo dvignjenega denarja bi postopek izterjave podaljšala za neznano dodatno število let.