Gorski kolesar Leon Leban je pred štirimi leti napisal gorskokolesarski vodnik po dolini Soče. Zavedal se je problematike in nezaželenosti vožnje s kolesi v naravnem okolju, zato ga je zasnoval kot korak k sožitju in sodelovanju med različnimi uporabniki narave. Po predlogu novele zakona o ohranjanju narave je vodnik grešna literatura in večina tur v njem prepovedanih in kaznivih – če ne vse. Kolesarji so se zato poenotili in ministra Dejana Židana z argumenti prepričali, da bi z zakonom, ki bo ne samo preprečeval vožnjo v naravnem okolju, ampak tudi onemogočal izdajo publikacij na to temo, postali resnično primer »zarukane« države. »Države, ki kot turistično nišo promovira zeleno, naravno, okolju prijazno, čudovito deželo z neizmernimi možnostmi aktivnega preživljanja časa, ob prihodu gosta pa mu ne bomo mogli ničesar ponuditi,« meni Leban.
Kolesarjenje v naravi naj bi dobilo posebno uredbo
Židan se je zato s kolesarji dogovoril, da iz osnutka novele zakona o ohranjanju narave v celoti umaknejo kolesarstvo v naravi. Celostnega urejanja tega vprašanja naj bi se lotili v posebni uredbi. Zakon o ohranjanju narave je v prvi vrsti res namenjen ohranjanju narave, zato se je že ob objavi predloga novele zakona pojavilo vprašanje, zakaj vožnjo s kolesi urejati prav in izključno v temu zakonu in kdo si je takšnega urejanja želel. Vprašanje je tudi, kje so tukaj druga ministrstva, denimo za gospodarstvo, če je kolesarjenje dobičkonosna turistična panoga, in ministrstvo za šport, če je to zdrava rekreacija.
Kolesar se danes po kolovozu še lahko zapelje, če je ta utrjen in kot tak vrisan v prostorskih načrtih, ne more pa se zapeljati po poljski cesti, stezi, planinski poti, pešpoti, mulatjeri. Po poteh, pravijo kolesarji, ki so že tako degradirane in je dve kolesarski gumi ne moreta uničiti. Največji očitek kolesarjem je bil namreč prav povzročanje škode v naravi. A Lebanu se vprašanje škode, ki jo kolesar pridela v naravnem okolju, zdi tako filozofsko vprašanje, da se lahko zaključi že ob sami postavitvi. »Kdo povzroči več škode; kolesar, ki sede na kolo na domačem pragu in se vzpne do bližnje planine ali vrha hriba, planinec, ki se do istega cilja zapelje polovico poti s svojim avtomobilom, ali gozdar, ki za izkoriščanje gozda v ekonomske namene zgradi cesto po poteku trase mulatjere ali pešpoti, ki je tehnična dediščina naših prednikov oziroma prve svetovne vojne?« se sprašuje.
Po strmini se ne sme zapeljati niti lastnik travnika
Drug pomislek, ki ga prinaša (zgolj iz leta 2011 prepisan in varovanju zasebne lastnine naklonjen) predlog novele zakona, ima kolesar Primož Kožuh. Na lastnem zemljišču za hišo ima kolesarski poligon. Vožnja po njem je še vedno ilegalna in po takem predlogu v kratkem celo kriminalno početje, saj po lastnem gozdu ali travniku ne sme zapeljati niti lastnik. »V veri, da se bo zakonodaja obrnila v drugo smer, se nisem spuščal v administrativne zadeve. Moram pa priznati, da si ne predstavljam, da me nekega dne carinik med spustom ustavi sredi našega gozda,« pravi Kožuh in se sprašuje, ali ima slednji sploh pravico stopiti v njegov gozd. Sprašuje se tudi, ali je kolesarjem očitano povzročanje škode naravi sploh pravi razlog za omejevanje kolesarjenja. Zanimivo je namreč, da je pravih nasprotnikov kolesarjenja v naravi, ki bi se izpostavili z imeni in priimki, v teh dneh malo.
Lastniki zemljišč ne morejo privoliti v proste poti
Najbolj jasni so v Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS) in v Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije. Ornitolog Tomaž Jančar iz DOPPS meni, da je gorsko kolesarstvo v zakonu rešeno ustrezno. »Razumljivo je, da zakon omejuje vožnjo z gorskimi kolesi čez drn in strn po travnikih in gozdovih. Treba je razumeti, da so to praviloma zemljišča v zasebni lasti, kjer posredno že zdaj kolesarjenje ni dovoljeno. V Sloveniji imamo res pravico do prostega dostopa na zasebna gozdna in kmetijska zemljišča, a pod pogojem, da se ne dela škoda. Gorsko kolo pa poškoduje travno rušo in gozdna tla. Z eno vožnjo resda ne zelo veliko, ko pa se kolesarji večkrat peljejo po isti trasi, je ruša uničena,« meni in opozarja, da so prav visokogorski travniki eni najbolj ogroženih, posebej tisti, ki so življenjski prostor nekaterih najbolj ogroženih vrst rastlin in za vznemirjanje občutljivih živali, denimo orhidej in gozdnega jereba.
Tudi v Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije podpirajo vladna prizadevanja za zakonsko ureditev voženj v naravnem okolju. »Ob vse večjih obremenitvah in dajatvah lastnikov zemljišč in gozdov ne moremo privoliti v prosto in nenadzorovano uporabo zemljišč, ne da bi pri tem upoštevali mnenja in pravice njihovih lastnikov,« pravijo v zbornici, ki jo vodi predsednik Cvetko Zupančič. Po izkušnjah lastnikov zemljišč in gozdov namreč lahko gorski kolesarji z vožnjo po neprimernem, razmočenem terenu oziroma po neutrjenih poteh in zunaj poti povzročijo škodo. Priznavajo pa, da gorski kolesar, ki ni ekstremen gorski kolesar in se vozi po utrjenih poteh, ne povzroča večje škode na tleh, razen pri zaviranju.
Zato gre njihov predlog v smer omejitve prostega kolesarjenja kjer koli v naravi in preusmeritev gorskega kolesarjenja na za to primerna območja, kjer bi se lahko hkrati s tem razvijala tudi turistična ponudba. Glede na prakso v tujini pa bi po njihovem mnenju lahko na območjih, kjer ni naravovarstvenih omejitev, vožnjo v naravi odobrili tudi lastniki zemljišč.
Kompromise bodo morali kolesarji pri pisanju uredbe iskati tudi s Planinsko zvezo Slovenije. Slednja sicer kolesarjem ne nasprotuje v vseh predlogih, predsednik zveze Bojan Rotovnik pa pomenljivo pravi, da ne podpirajo splošne odprave prepovedi vožnje v naravnem okolju za kolesarje, ampak se zavzemajo za to, da je vožnja s kolesom v naravnem okolju možna le po površinah, kjer je to izrecno dovoljeno.
