Razmišljali so o vprašanjih časa in svoji osebni izkušnji v njem, o odnosu do transcendentalnih postulatov, idealitet, o razmerju do civilizacije in sveta, slovenstva in širšega prostora, o splošnem stanju duha v času vsakršnih smrti (sveta, zgodovine, umetnosti) in tudi o lastnem delu in njegovem pomenu.

Kot svojevrstna ilustracija in hkrati kot nekakšne cezure so med besedila posameznih avtorjev umeščeni avtoportreti slovenskih slikarjev in kiparjev od 12. stoletja do danes, ki jih je izbral, kronološko uredil in s krajšimi besedili opremil Milček Komelj.

Da sta med slikarji le dve ženski, je vsaj deloma še razumljivo, da pa urednik med 61 pisci ni našel več kot dveh predstavnic drugega spola, ki bi imeli kaj tehtnega povedati, je na pragu tretjega tisočletja, pa četudi pod Alpami, le nekoliko nenavadno; prav s to metodo so jih namreč že tisočletja izrinjali iz časa in zgodovine.