Danes se bo prvič v zgodovini male Slovenije zgodilo, da bo dobila iz Francije tako imenitnega gosta – francoski predsednik François Hollande je namreč sploh prvi francoski predsednik na uradnem obisku pri nas. Na sončno in v teh dneh tudi vročo stran Alp ga je povabil slovenski predsednik Borut Pahor, ki ga bo z vojaškimi častmi sprejel na Kongresnem trgu v Ljubljani. Nato se bo Hollande srečal tudi s predsednico vlade Alenko Bratušek.
V ospredju gospodarske teme
Pahor bo Hollanda gostil dva dni, v katerih bo poleg izmenjave mnenj o trenutni ekonomski in politični sliki Evrope ter njeni prihodnosti obilo priložnosti za krepitev političnega dialoga med državama, ki sta pred dvema letoma sklenili strateško partnerstvo. Obisk ne bo pustil hladnih niti gospodarstvenikov, saj je Francija naša peta največja trgovinska partnerica, s katero smo lani izmenjali za 2,1 milijarde evrov dobrin. Znesek je sicer kar za 15 odstotkov manjši kot leta 2011, vendar opravičuje njegovo znižanje kriza avtomobilskega sektorja, ki predstavlja 60 odstotkov vse menjave med državama. V letošnjih prvih štirih mesecih se je trgovinska menjava med državama na letni ravni znižala še za 1,7 odstotka, kar niti ne čudi, saj doživljata obe državi gospodarski zastoj. In čeprav je bila francoska recesija v prvem letošnjem četrtletju z 0,4-odstotnim krčenjem bruto domačega proizvoda kar 12-krat bolj mila od slovenske, pa so prebivalci s svojimi voditelji precej manj zadovoljni kot Slovenci.
Na dnevnem redu srečanja Hollande-Bratuškova bi se lahko našel prostor za več gospodarskih tem. Na »domači« fronti je trenutno v ospredju Revoz. Evropska komisija je namreč v začetku julija začela preiskavo skladnosti načrtovane 40-milijonske injekcije v proizvodnjo novega twinga in štirisedežnega smarta z evropskimi pravili o državnih pomočeh. Na tapeti se bo morda znašel tudi šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ). Tehnološko opremo zanj bo dobavil francoski Alstom, ki je v zadnjih letih s »privijanjem« naročnika precej pripomogel k podražitvam te naložbe. Francoska stran bo od Slovenije tako verjetno želela ponovno slišati zagotovila, da se bo projekt nadaljeval.
V energetiki bo Hollande Bratuškovo verjetno spomnil na zdaj že nekoliko pozabljen drugi blok Jedrske elektrarne Krško (njegova gradnja zanima francoskega proizvajalca Arevo) in povprašal po plinovodu Južni tok, pri katerem je eden od Gazpromovih zahodnoevropskih partnerjev tudi francoski EDF. Poleg sodelovanja pri privatizaciji slovenskih podjetij (Lactalisov Dukat je v začetku leta postal lastnik Ljubljanskih mlekarn) pa bo Hollande morda izpostavil tudi zaskrbljenost nad stanjem slovenskih državnih bank. Francoska banka Société Générale ima sicer v Sloveniji v lasti banko SKB.
Precej stičnih točk bi lahko Hollande, Pahor in Bratuškova našli tudi na »mednarodni« fronti. Danes bo tako bržčas dokončno jasno, ali lahko strateško partnerstvo, ki sta ga marca 2011 v Parizu sklenila Pahor in Hollandov predhodnik Nicolas Sarkozy, dobi resnejšo politično dimenzijo v času, ko način reševanja dolžniške krize v Evropi bolj ali manj sama diktira Nemčija. Ista Nemčija, ki ji je še pred dobrim letom na evropskem političnem parketu precej bolj uspešno parirala Francija. Ta je pod vodstvom Hollanda tudi zaradi pešanja domačega gospodarstva ostala brez velikega dela politične moči.
Težko leto Hollanda
Hollande je pred dobrim letom dobil volitve na krilih velikih obljub, s katerimi je predramil apetite Francozov, ki so po nekaj več kot letu dni njegovega predsedniškega mandata vse bolj ogorčeni nad vodenjem druge največje evropske ekonomije. Hollande uživa danes najnižjo podporo med vsemi dosedanjimi predsedniki, saj odobrava njegovo delo le še 26 odstotkov vprašanih Francozov.
Z neučinkovitostjo, nespretnimi političnimi potezami je »zabredel« tako globoko, da je nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy, poraženec lanskih volitev, na eni spomladanskih konferenc na vprašanje, kako mu gre v življenju, nasmejano odvrnil: »Dobro se počutim. Ko spremljam tiste, ki so me nasledili, pa se celo zelo dobro počutim.« Mandat Hollanda je težko opisati drugače kot raztresenega, saj večini predlaganih ukrepov manjka koherentnost, kar je posledica pomanjkanja dolgoročne vizije. Obljube gospodarskega preporoda, ustvarjanja delovnih mest in povečanja socialne varnosti so tako v očeh mnogih Francozov postale prazne, zaradi česar so začeli množično izgubljati vero v svojega voditelja.
In težko bi jim zamerili. Pod taktirko Hollanda se je Francija zapletla v vojno proti upornikom iz vrst Tuaregov in islamističnih skrajnežev v afriški državi Mali. Francosko gospodarstvo je potonilo v recesijo, kjer svoja vrata zapirajo industrijski obrati, medtem ko napovedujejo velika odpuščanja tudi avtomobilski proizvajalci – ponos Francije. Brezposelnost v Franciji se je med tem letos zvišala že na 10,8 odstotka, kar je izenačeno doslej rekordni brezposelnosti iz leta 1936. Francija pa je ob tem pri bonitetni agenciji Fitch izgubila tudi simbol moči, trojni AAA kreditni rating, medtem ko naj bi ji najvišjo bonitetno oceno odvzeli še Moody's in Standard & Poor's. Hollande je v prostornem Parizu vse bolj osamljen, pri vodenju nekdaj ene največjih svetovnih velesil pa vse bolj brez idej. Francoski javni sektor, ki naj bi letos potrošil 395 milijard evrov, ostaja tako še naprej eden največjih v Evropi, zaradi visokega javnofinančnega primanjkljaja pa je morala Francija »požreti« ponos in začeti slediti celo priporočilom iz Bruslja.