Na Državnem pravobranilstvu RS na vprašanje, zakaj Evropsko sodišče za človekove pravice še vedno dosoja odškodnine, če je pa bil sprejet omenjeni zakon, pojasnjujejo, da do odškodnin prihaja v primerih, ko evropsko sodišče ugotovi, da se pravna sredstva za pospešitev postopkov, ki jih predvideva omenjeni zakon, niso izkazala kot učinkovita.

Poleg tega omenjeno sodišče odloča še o nekaterih primerih, za katere se zakon ni mogel uporabiti. To je v postopkih, o katerih je na začetku uporabe zakona odločalo vrhovno sodišče ali pa so bili v presoji na ustavnem sodišču.

Po podatkih državnega pravobranilstva je Slovenija v letu 2013 na podlagi sodb evropskega sodišča zaradi sojenja v nerazumnem roku plačala že za skoraj 105.000 evrov odškodnin, leto pred tem za nekaj več kot 22.000 evrov odškodnin, predlani pa za nekaj več kot 25.000 evrov.

Skupna višina dosojenih odškodnin bi bila verjetno še višja, če ne bi imelo evropsko sodišče možnost, da pritožbe, ki so bile nanj vložene pred uveljavitvijo zakona, kršitev pa je do takrat že prenehala, odstopi v reševanje Sloveniji. Iz tega naslova je Slovenija letos izplačala za nekaj več kot 53.000 evrov odškodnin, lani za nekaj več kot 38.000, predlani pa za nekaj več kot 252.000 evrov.

Poleg odškodnin na podlagi sodb evropskega sodišča Slovenija plačuje tudi odškodnine v postopkih, ki zaradi prepočasnega sojenja na podlagi omenjenega zakona potekajo pred domačimi organi. Tako je država v omenjenih postopkih letos izplačala za nekaj manj kot 221.000 odškodnin, lani za nekaj več kot 540.000 evrov, predlani pa za nekaj več kot 438.000 evrov.

Med pomembnejšimi mnenji iz sodb evropskega sodišča na državnem pravobranilstvu sicer izpostavljajo mnenje sodišča, da morajo biti postopki, ki trajajo že dolgo, po uporabi pospešitvenih pravnih sredstev, ki jih predvideva zakon zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (nadzorstvena pritožba), še posebej hitro zaključeni.