Čeprav se je zdela bančna unija v vrtincu nasprotujočih si mnenj še pred tedni oddaljen cilj, je bil v jutranjih urah včerajšnjega dne storjen pomemben korak naprej. Finančni ministri Evropske unije so po napetih pogovorih maratonskih razsežnosti, kjer sta vsaka na svojo stran vlekli Francija in Nemčija, naposled le našli skupni jezik in prikrojili pravila o postopku reševanja bank, ki je pogodu večine držav. Davkoplačevalci bodo z letom 2014 tako začeli lažje spati, saj bo tedaj levji delež finančnega bremena reševanja bank pristal na plečih lastnikov, upnikov in velikih varčevalcev z več kot 100.000 evri na bančnem računu. Majhnim varčevalcem na drugi strani za svoj denar ne bo treba več skrbeti, saj v reševanju bank ne bodo sodelovali.
Nepremišljena izjava nizozemskega finančnega ministra in šefa evroskupine Jeroena Dijsselbloema, ki je reševanje Cipra označil za vzor prihodnjega postopanja ob reševanju bančnih sistemov in bank, se je kljub tedaj burnem odzivu medijev in stroke izkazala za še kako resnično. Reševanje bank bo namreč potekalo podobno kot na otoški državici. Najprej bo del izgube banke prenesen na njene lastnike, torej njene delničarje, nato bodo del finančnega bremena prevzeli upniki oziroma nezavarovani lastniki obveznic banke. Če bo to potrebno, pa bodo na koncu svoj delež k sanaciji primaknila tudi najpremožnejša podjetja in fizične osebe, ki imajo na bančnih računih več kot 100.000 evrov prihrankov. Vsi vpleteni naj bi v najslabšem scenariju prispevali skupno znesek, ki je enak osmim odstotkom vseh obveznosti propadajoče banke.
A davkoplačevalci pozor, vaša vloga pri reševanju bank kljub vsemu ni povsem končana. Po prigovarjanju Francije, Švedske in še nekaterih držav so pravila po prvem koraku nekoliko bolj ohlapna. Potem ko narastejo izgube vseh deležnikov na skupno osem odstotkov vseh obveznosti banke, lahko namreč v reševanje vstopi tudi država. Vendar je »reševalni paket« lahko vreden največ pet odstotkov vseh obveznosti banke. A še to pod budnim očesom evropske komisije in v posebnih okoliščinah, ko je tehnično nemogoče prisiliti v izgube lastnike, upnike ali velike deponente. Države bodo morale ob tem oblikovati tudi sklad za reševanje bank, ki naj bi v desetih letih dosegel znesek enak 0,8 odstotka vseh kritih depozitov v finančnih ustanovah. V Sloveniji, kjer je zavarovanih depozitov v bančnem sistemu okoli 15 milijard evrov, bi moralo biti v tem skladu najmanj 120 milijonov evrov.
Zagovorniki strožjih pravil, med katerimi sta bili najglasnejši Nemčija in Nizozemska, so želeli banke prisiliti k večji previdnosti, ki bi odpravila nepotrebne pretrese na finančnih trgih, kot sta jih zakuhali Španija in Ciper. Spet druga stran je prepričana, da bi rigidna pravila le po nepotrebnem višala stroške zadolževanja v nekaterih bankah in v izredno kočljivem obdobju dodatno destabilizirala Evropo. Švedski finančni minister Anders Borg je bil odločen, da je zelo nevarno prisiliti države, ki niso del območja evra in nimajo dostopa do likvidnostnih sredstev Evropske centralne banke, v enaka pravila kot vse ostale. S tem stališčem se strinjajo tudi v Banki Slovenije, kjer so prepričani, da je zaradi velikih razlik med finančnimi sistemi treba ohraniti zadostno mero fleksibilnosti pri uporabi pravil in postopkov za reševanje bank.
Ravno enotnost pravil pa je kot največjo zmago izpostavil Dijsselbloem, svoj glas podpore pa je primaknil nemški finančni minister Wolfgang Schäuble, ki je izrazil zadovoljstvo nad dejstvom, da bodo grehe bank plačevali vsi vlagatelji v enaki meri, ne glede na narodnost. Ravno to je eden od pomislekov skeptikov nad novimi pravili, ki jih skrbi beg prihrankov in kapitala, zlasti iz bank šibkejšega zdravja. Nihče namreč ne želi sodelovati pri reševanju banke in s tem utrpeti visoke izgube. V Sloveniji je denimo 22.000 deponentov z bančnimi računi težjimi od 100.000 evrov, ki imajo na bankah naloženih 2,5 milijarde evrov depozitov. Banke bodo morale biti tako v prihodnje precej bolj prepričljive, saj jim bodo ob prvem znaku težav pobegnili veliki varčevalci. Tudi čez meja evropske unije, v davčno ugodnejša okolja, kjer bodo plačevali nizke davke, kot bonus pa uživali v brezskrbnosti.
