»V vrtcu Zelena jama smo starši prisiljeni podpisati dokument, da se strinjamo z dodatnim plačevanjem obogatitvenih dejavnosti, pa čeprav so te del letnega delovnega načrta in s tem javnega programa vrtcev. Če tega ne podpišemo, bodo v vrtcu otroka izločili iz njegove vzgojne skupine.«

Tako nam je napisal eden od staršev, ki je prepričan, da bi moralo vodstvo vrtca razumeti, da si nekateri starši kljub najboljši volji ne morejo privoščiti plačljivih dejavnosti za svojega otroka, se pravi gledališkega abonmaja, raznih izletov, zimovanja, letovanja... Še posebno neprimerno pa se mu zdi opozarjanje teh staršev, da utegnejo biti njihovi otroci zaradi tega prizadeti.

Od ravnateljice je bil namreč deležen takšnega »poduka«: »Če ne želite, da se vaš otrok udeleži gledališkega abonmaja, bo v času predstave vključen v oddelek, kjer bo deležen strokovne obravnave. Je pa pomembno doživljanje otroka, zato pomislite tudi na to, da bodo otroci po predstavi polni vtisov, o tem se bo tudi razpravljalo, program se bo nadaljeval v smeri nadgradnje... Odločitev je vaša.«

Od razlik do segregacije

Ta izsiljevalska »grožnja« je, kot pravi, zalegla. Odločil se je, da bo dokument podpisal. Podobno, domneva, so ravnali tudi drugi starši, kajti »nihče ne želi svojega otroka izpostaviti segregaciji«. Vodstvu vrtca tudi zameri, da je, na primer, za novoletno večerjo zaposlenih porabilo več kot 2000 evrov (iz sredstev, ki jih vrtec dobi s tržno dejavnostjo, na primer oddajanja prostorov), namesto da bi ta sredstva namenili za socialno šibke.

Spor med ravnateljico vrtca in našim sogovornikom odpira zanimive in še nikoli tako aktualne dileme. V času, ko veliko staršev s težavo plačuje položnice in komajda zveže mesec z mesecem, je na mestu vprašanje, v kolikšni meri bi vodstva vrtcev morala to upoštevati in dejavnosti, ki niso del javnega programa, skrčiti ali celo ukiniti. Tudi majhen otrok bo namreč hitro začutil in dojel, da so drugi otroci lahko šli na lutkovno predstavo, sam pa je moral ostati v vrtcu z drugimi otroki... Ni povsem jasno, ali zakonodaja sploh ponuja zakonsko podlago za tovrstne plačljive dejavnosti. Zakon o vrtcih namreč ne pozna pojma dodatne in obogatitvene dejavnosti. Vprašanje pa je tudi, ali je prav, da si zaposleni privoščijo drage priboljške (v tem vrtcu so, na primer, po podatkih Supervizorja v treh letih porabili 1931 evrov za storitve cateringa Jezeršek in 2275 evrov za eno samo novoletno večerjo pri Šestici) – samo zato, ker jim prostorske in druge razmere omogočajo dodatni zaslužek.

Po drugi strani pa je prav tako smiselno vprašanje, ali ne bi vrtci, ki bi iz solidarnosti do revnejših otrok popolnoma opustili plačljive dejavnosti, pravzaprav naredili slabo uslugo otrokom, še najbolj tistim iz šibkejših okolij. Ker teh otrok starši sami ne morejo peljati na morje, v hribe ali v gledališče, bi bili tako tudi ob možnost, da gredo tja z vrtcem – praviloma za ugodnejšo ceno. Seveda bi bilo najbolje, če bi bilo vse to vključeno v kurikul vrtca, ki ga plača država. A to ni tako, tudi tam ne, kjer lep del primakne občina. MOL, na primer, za vsakega otroka prispeva po 75 evrov za tabor v zadnjem letu pred šolo.

Različne želje staršev

Ravnateljica vrtca Zelena jama Katarina Alič pravi, da se gmotne stiske staršev v vrtcu zavedajo, zato skrbno izbirajo tako imenovane obogatitvene dejavnosti. »Toda starši so različni. Ko smo na svetu vrtca poudarili, da enemu od staršev ni po volji, da ponujajo te dejavnosti, so se drugi starši razburjali, da so njihove, nasprotne, želje tudi pomembne. Potrudimo se tudi, da so cene sprejemljive. Za pet lutkovnih predstav morajo, na primer, starši plačati 18 evrov, to pa večina zmore. Kar nekaj plačljivih dejavnosti pa smo ukinili: baletno predstavo v vrtcu, čarovnik ne prihaja več...« Toda, ali ni vzgojno sporno, da morajo nekateri otroci v drugo skupino, medtem ko gredo njihovi vrstniki ven, v gledališče ali živalski vrt? Za ravnateljico Aličevo je to zlahka rešljiv problem. »Otrok, ki se ne udeleži dejavnosti, ki poteka zunaj vrtca, lahko ta čas počaka v drugi skupini – z otroki, ki jih pozna – v kateri prav tako poteka bogat program. Sicer pa vsako leto uredimo, da se lahko nekaj otrok brezplačno udeleži teh dejavnosti, če starši ne zmorejo plačila. Seveda pa morajo ti sami izraziti tako željo, ne moremo jim tega vsiljevati.« Kot pravi, so prav v ta namen ustanovili sklad, ki pa še ni zaživel. V tem, da so novoletno večerjo zaposlenim plačali z denarjem iz tržnih sredstev, pa ne vidi nič spornega. »Šolski inšpektor je vse pregledal in ni ugotovil nobene nepravilnosti...«

Direktorica direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolo na MIZŠ Vlasta Poličnik se do dogajanja v vrtcu Zelena jama ni želela opredeljevati. Tudi glede porabe denarja za priboljške zaposlenih ne. »To je stvar sveta zavoda, ki mora poslovati pregledno,« je dejala. Načelno pa je stališče ministrstva naslednje: Obogatitvene dejavnosti, ki sodijo v tako imenovani izvedbeni kurikul posameznega vrtca in jih ta izvaja občasno, morajo biti načrtovane v letnem delovnem načrtu; tega obravnavata in sprejmeta svet staršev in svet vrtca. Edini stroški, ki jih lahko vrtec pri tem zaračuna, so stroški prevoza in vstopnine. »To pomeni, da vrtci v času izvajanja rednega programa ne smejo najeti zunanjih plačanih izvajalcev, za tečaj angleščine na primer. To lahko storijo le po izteku delovnega časa v posameznem vrtcu,« pojasnjuje Poličnikova.

In kako se v tovrstnih dilemah odločajo v okoljih, kjer je socialno šibkih nadpovprečno veliko? »Obogatitvenih dejavnosti, za katere morajo starši plačati, pri nas ni, izjema je le lutkovni abonma. Deset evrov za 4 predstave starši še zmorejo,« nam je povedala ravnateljica Vrtca Trbovlje Gordana Vranešič. Njihovi otroci pa so zato toliko bolj športno aktivni. Hodijo k nogometu, atletiki, na plavanje... »To brezplačno organizira Zavod za šport. Brezplačen je tudi obisk knjižničarke v vrtcu, sodelujemo s šahovskim društvom. Tudi popoldanski plavalni tečaj je krajši in stane le 5 evrov. Starši nam včasih poočitajo, da je v Ljubljani ponudba pestrejša, ampak večina staršev se z našo »politiko« strinja. Če ni, ni.«