“Države morajo same spoznati, da je treba več vlagati v visoko šolstvo”

Evropska študentska organizacija je krovna organizacija 47 študentskih organizacij iz 39 držav in naš namen je predstavljati in se boriti za pravice študentov na evropski ravni. Predstavljamo študente v diskusijah z evropskimi institucijami, kjer zastopamo pravice študentov in pojasnjujemo, zakaj je pomembno, da upoštevajo študente na evropski ravni.

Glede na to, da gre za evropski nivo, je težko opredeliti kakšne zelo konkretne cilje, ampak naša prioriteta v tem letu bo javna odgovornost za visoko šolstvo in financiranje. To je namreč problematika, ki gre v večini držav v zadnjem času na slabše, zato bomo precej naših moči usmerili v to. Seveda bo to potekalo v sodelovanju s članicami, saj je financiranje visokega šolstva še vedno domena nacionalnih držav. Naša želja oz. cilj je to, da bi to diskusijo odprli tudi na evropskem nivoju in da se bodo države začele zavedati pomembnosti visokega šolstva.

Imamo še tri druga področja, kjer sodelujemo. Pri zagotavljanju kakovosti bo za naslednje leto najbolj pomembna revizija evropskih standardov in smernic, ki je dokument, ki določa smernice zagotavljanja kakovosti za evropski prostor in ki potem vpliva tudi na nacionalne sisteme zagotavljanja kakovosti. Pri področju mobilnosti bomo zelo pozorno spremljali, kako bo napredovala implementacija novega sistema mobilnosti, torej Erasmus plus. Pogajanja glede tega so se končno zaključila in sedaj prehajamo v to fazo, ko je potrebno opazovati, kako se bo stvar prenesla v prakso. Zadnja stvar pa je še socialna dimenzija visokega šolstva, ki jo mi definiramo tako, da države odpirajo dostop do visokega šolstva tistim, ki običajno niso najbolj zastopani v visokem šolstvu, torej manjšinam, socialno ogroženim, ipd. Pri tej zadevi smo sopredsedujoči delovni skupini za socialno dimenzijo v okviru bolonjskega procesa, kjer si bomo prizadevali, da bodo države sprejele nacionalne načrte o tem, kako bi spodbujali vključenost teh skupin v visoko šolstvo.

Pri visokem šolstvu morajo večinoma države same to zadevo urediti. Evropska unija kot taka nima normativnih kompetenc oziroma je področje, kjer lahko EU z direktivami ali kakšnimi drugimi dokumenti ureja visoko šolstvo, zelo majhno. Še posebej to velja na področju financiranja. Je pa res, da Evropska komisija daje smernice in večina držav nekako sledi tistemu, kar reče. Odgovornost je torej še vedno v veliki meri na posameznih državah, ki morajo same priti do spoznanja, da je visoko šolstvo z različnih vidikov zelo pomembno in da je treba več vlagati v to.

Trenutna nezaposlenost mladih je najbolj odraz trenutnega stanja ekonomije, tako da bi težko rekli, da se bo s spremembami v visokem šolstvu ali spremembami v izobraževalnem sistemu položaj izboljšal. Najprej moramo priti do tega, da se bo izboljšalo ekonomsko stanje držav in potem se bo tudi ta zadeva rešila. Še ena stvar, za katero si mi prizadevamo, pa je, da bi se več govorilo o zaposljivosti mladih in o tem, kakšne kompetence morajo dobiti. Smo namreč daleč od tistih časov, ko si naredil fakulteto in se na točno tistem področju zaposlil. Tudi univerze morajo počasi spoznavati, da študentje potrebujejo drugačne kompetence kot tiste, ki so zelo specifične za en poklic.

K temu je potrebno pristopiti izjemno previdno. Miselnost, da je visoko šolstvo zgolj valilnica kadrov, ni ravno pravilna oziroma to ni ideja visokega šolstva. Je pa po drugi strani res, da je koncept zaposljivosti, ki ga promovira Evropska komisija, vredno nekoliko bolj preučiti. Obstaja recimo projekt Sage, ki se ukvarja s tem, da poskuša opredeliti zaposljivost na način, ki ne bi škodil razumevanju visokega šolstva kot nečemu. Torej gre za nekaj, kar je več kot zgolj usmerjeno v zaposljivost, priprava študentov na trg dela. Treba je ugotoviti, kako lahko reformiramo visoko šolstvo, da bo vseeno dalo študentom kompetence, ki jih rabijo za naprej.

Na evropski ravni običajno ne formiramo nekih konkretnih predlogov, ker damo zgolj neke smernice, potem pa se te stvari urejajo na nacionalni ravni. Sistemi so namreč še vedno tako različni, da bi bilo evropsko poenotenje precej težko. Konkretnih ukrepov tako ne morem navesti. Evropska komisija pa poskuša uvesti garancijo za mlade in upam, da bodo ta sredstva prispela v prave roke. Grčiji verjetno to ne bo pretirano pomagalo, glede na to, kakšne reze mora delati v proračun. Podobno je s Portugalsko in Španijo. Upam pa, da bo to dalo neko spodbudo, da se bodo mladi bolj aktivno vključili in izkoristili možnosti, ki jih to jamstvo prinaša. Da, če že ne morejo dobiti službe, da bodo vsaj našli kakšno usposabljanje, ki bi jim koristilo.