Trditev slovenskega kardinala Franca Rodeta in predstavnikov Nadškofije Ljubljana, da vrhnji del prostorov obnovljenega dvorca Goričane ni bil namenjen za Rodetovo osebno rezidenco, temveč za vsakokratnega ljubljanskega nadškofa in osebe po njegovi izbiri, ni resnična.
V posebnem dodatku k pogodbi o najemu dvorca, ki sta ga sredi aprila 2004 podpisala nadškofija in Papirnica Goričane, je izrecno navedeno, da se del prostorov odstopi v dosmrtno uporabo »podpisniku pogodbe z dne 2. april 2004 (za najemodajalca), to je g. nadškof dr. Franc Rode, in osebam po njegovi izbiri«. Dodatek k pogodbi je bil podpisan 16. aprila 2004, dva dni prej, preden je Rode odšel v Rim, na novo službeno mesto prefekta kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Kot izhaja iz dokumenta, si je Rode zagotovil pravico do uporabe prostorov v prvem nadstropju dvorca Goričane, v skupni izmeri slabih 427 kvadratnih metrov. Med drugim je Rode pridobil pravico do viteške dvorane in prostorov za svojega tajnika, pa tudi do souporabe kuhinje v pritličju stavbe.
Rode je sicer minuli teden po svojem tajniku Mateju Pavliču sporočil, da »naj bi bil del prostorov na razpolago vsakokratnemu ljubljanskemu nadškofu ali osebam po njegovi izbiri. Kljub tem možnostim se bo kardinal po vrnitvi v domovino iz praktičnih razlogov naselil v Ljubljani v hiši redovne skupnosti, ki ji pripada.« Kljub razkritju novih dejstev Rode še vedno vztraja pri svoji trditvi in dodaja, da je zgodba v zvezi z dvorcem zanj končana.
Ker se aktualni kardinal in nadškofija pod vodstvom Antona Stresa še vedno sprenevedata in oddaljujeta od obnovljenega dvorca, se je direktor papirnice, ki je izvedla in financirala investicijo, Andraž Stegu odločil razkriti tudi nekatere druge do zdaj zamolčane podrobnosti. Želi tudi celovito pojasniti vlogo Papirnice Goričane pri prenovi, ki jo je do konca leta 2011 stala blizu osem milijonov evrov.
Tako je Stegu ponovno demantiral Rodetove besede, da je obnovo »tega zgodovinskega spomenika spremljal z zanimanjem, vendar pri njej ni sodeloval«. »To ni res,« vztraja Stegu. Poudaril je, da je Rode dvorec Goričane med prenovo, v kateri so bili uporabljeni le vrhunski materiali, obiskoval in se odločal o opremi prostorov, denimo o kuhinji. »V dvorcu visijo tudi posebni lestenci iz muranskega stekla, pri čemer je iz Vatikana v Goričane prišel sam lastnik tovarne,« je dejal Stegu. Ob tem spomnimo, da jim je prenovo naložila Nadškofija Ljubljana, celotno logistiko pa je vodil Janez Celar, kanonik nadškofije in velik Rodetov zaupnik. Čeprav je Andraž Stegu ponosen na uspešno izvedeno obnovo, s katero so dvorec Goričane rešili propada in si obenem izborili uporabo pritličnih prostorov v protokolarne namene, pa je obenem jezen na odgovorne iz nadškofije. »Napovedi o (finančnem, op. p.) sodelovanju nadškofije in obljubljenih donatorjih v okviru obnove niso uresničili,« je kritičen Stegu. Pojasnil je, da si bo družba večmilijonsko investicijo povrnila tako, da ji določen čas ne bo treba plačevati najemnine. Ker finančna pomoč ni prišla, so vložena sredstva papirnice krepko presegla prvotno predvidena, posledično pa se je podaljšala doba najema. Po trenutnih ocenah bodo dvorec v protokolarne namene namesto sprva predvidenih 15 let smeli uporabljati kar 50 let.
Kot eden od donatorjev pri obnovi dvorca v lasti nadškofije je bilo po Stegujevih besedah predvideno gradbeno podjetje SCT Ivana Zidarja. Vendar se je zapletlo, ker je Zidar začel pogojevati pomoč s sodelovanjem pri drugih investicijah Papirnice Goričane, ki je bila takrat na vrhuncu svoje naložbene aktivnosti. »Zavrnil sem ga (Zidarja, op. p.) in mu rekel, naj se obrne na nadškofijo,« je izjavil Stegu.
Čudi se tudi ignoranci zdajšnjega vodstva ljubljanske nadškofije. »Glede na to, da imajo s pogodbo zagotovljeno pravico do uporabe prostorov v dvorcu, sem pričakoval, da ga bodo obiskovali tudi kleriki, a jih ni bilo,« je zatrdil Stegu. Zaradi tega je že dvakrat pisal nadškofu Stresu, naj dvorec Goričane raje odprejo za javnost, vendar ni bilo nobenega odgovora. Kasneje se je Stegu vendarle sestal s Stresom, ki pa mu je odvrnil, »da jih v dvorec ne bo«.
Stegu, ki mu je cerkveni Zvon Ena Holding leta 2010 potihoma prodal Papirnico Goričane, sicer ostro zavrača naše navedbe, da bi za družbo, ki ima več kot 84 milijonov evrov premoženja in na leto ustvari 60 milijonov evrov prihodkov, odštel borih 9500 evrov. Koliko je v resnici plačal, ni razkril, je pa povedal, da so še pred nakupom opravili ustrezno cenitev. Ob tem spomnimo na Stegujeve besede, da je od Zvona kupil finančno izčrpano družbo. »O darežljivosti nadškofije do Steguja in domnevni izgubi spomina gospoda Franca Rodeta, predvsem pri izbiri podrobnosti opreme v gradu Goričane, pa kdaj drugič. O vsem hranimo arhivsko gradivo, zato naš spomin ne bo zbledel,« je dodal Stegu.
