V Sloveniji delodajalci trenutno iščejo pet doktorjev znanosti. Tri na fakulteti za matematiko in fiziko ljubljanske univerze ter po enega na blejski šoli za menedžment in v rehabilitacijskem centru Ljubljana. Prav toliko doktorjev znanosti statistika zavoda za zaposlovanje prikaže kot brezposelne. Vendar utegne biti to razmerje zavajajoče, saj mnogo doktorjev znanosti ni prijavljenih na zavodu, ker delajo v prekernih oblikah zaposlitev – kot samostojni podjetniki oziroma raziskovalci ter velikokrat opravljajo dela, ki ne ustrezajo zahtevnosti njihove izobrazbe.
Zaposlitev bi lahko ta hip našlo tudi enaindvajset magistrov, a od teh blizu deset za delo v zdravstvenih centrih in bolnišnicah v Združenih arabskih emiratih, Katarju in Kuvajtu. Delo bi našlo tudi devetdeset delavcev z univerzitetno diplomo, večina v javnih zavodih zdravstvenega in socialnega varstva ter na glasbenih šolah.
Izobrazba manj pomembna od osebnih vrednot
Število brezposelnih, predvsem mladih, z diplomo ali višjo izobrazbo je v Sloveniji v marcu (ko so bili zbrani zadnji podatki) naraslo, njihov delež pa je tudi višji kot marca lani. Obenem se je delež brezposelnih s poklicno ali nižjo izobrazbo zmanjšal. To spreminja mentalno sliko Slovenije: med starši osnovnošolcev že kroži prepričanje, da je otroka bolje vpisati na poklicno šolo kot na gimnazijo, da bo prišel do »zaposljivega« poklica.
Kako bo ta strategija vplivala na njihovo morebitno nadaljnjo študijsko pot, se bo pokazalo v prihodnjih letih. O tem, kako izboljšati zaposljivost visoko izobraženih, pa bodo jutri v Ljubljani razpravljali predstavniki univerze, gospodarske zbornice in slovenske kadrovske zveze. Uganka so predvsem prednosti in slabosti novega bolonjskega sistema.
»V podjetju IBM skušamo mlade 'opismenjevati' za zaposlitev. Pri tem sodelujemo z različnimi univerzami,« pravi direktorica kadrovske službe pri IBM Slovenija Nevenka Ostarjaš. »Prav je, da bolonjski sistem študentom ponuja širino in jim omogoča stik s prakso. Kako uspešni bodo na delovnem mestu, pa ni odvisno le od znanja, ki ga prinesejo s fakultete, temveč tudi od izkušenj, ki si jih nabirajo, ter od vrednot, ki so jih izoblikovali skozi življenje.« Vsakdanje delo v podjetjih namreč mladim ne ponuja zacementiranih okvirjev, kakršne poznajo z univerz. »Dejavniki, ki vplivajo na rezultate dela, se nenehno spreminjajo. Neprestano je treba usklajevati odnose s sodelavci, omejitve razpoložljivih virov, mednarodno okolje.« Ostarjašava pravi, da je za delodajalce zato izziv, kako motivacijo mladih obdržati na visoki ravni tudi po zaključku študija. »Vprašanje pa je, ali je študijska zagnanost mladih posledica bolonjskega načina študija ali pa se je bolonjski sistem 'ujel' s spremembami vrednot in miselnosti generacije, ki so neodvisne od izobraževalnih usmeritev. Bolj se mi zdi, da velja to drugo.«
Mnenja o pomenu bolonjske reforme so deljena. Po eni strani naj bi bilo dobro to, da povečuje »konkurenčnost«, po drugi pa naj bi ustvarjala kadre po merilih trga in ne po meri ljudi.
»Bolonjska reforma je bila določena z zakonom in ni bilo druge možnosti, kot da jo izvedemo,« pravi profesorica dr. Andreja Kocijančič, rektorica ljubljanske univerze v času uvajanja reforme. »Če je ne bi bilo, ne bi bili neprimerljivi z univerzami v drugih državah. Študijski programi so bili tudi zelo stari in so v vsakem primeru potrebovali prenovo. Vendar smo fakultete ves čas opozarjali, da morajo vzpostaviti tudi vsebinsko drugačen pouk in ne le prešteti, koliko profesorjev imajo in koliko predmetov potrebujejo. Ker naših opozoril fakultete niso upoštevale, je nastalo neizmerno število izbirnih predmetov, ki so na dolgi rok neizvedljivi.« Dodatno, pravi Kocijančičeva, pa je po študentih »udaril« še zakon ministra Jureta Zupana, ki je določil, da je šele druga bolonjska stopnja enakovredna univerzitetni diplomi po prejšnjem sistemu. »Tako tisti z bolonjsko diplomo težko najdejo delo, ogromno število študentov pa prehaja neposredno s prve stopnje na drugo.«
Nekdanji sekretar na ministrstvu za visoko šolstvo v letih 2008–2011, profesor dr. József Györkös, ob tem opozarja, da bi moral biti trg dela odprt tudi za diplomante prve bolonjske stopnje. »Prejšnja dodiplomska izobrazba je bila leta 2006 prenaglo in preveč premočrtno izenačena z magistrsko bolonjsko stopnjo. Na trgu dela tako skorajda ni prostora za študente, ki opravijo prvo bolonjsko stopnjo,« ponavlja temeljni problem. Po njegovem mnenju bi bolonjska reforma potrebovala reformo, delodajalce pa bi bilo treba opozoriti, da so tudi delavci s prvostopenjsko bolonjsko izobrazbo primerni za zaposlitev.
Programi podobni, profesorji enaki
»Reforma je velika polomija,« je posledice ocenil profesor dr. Jože Mencinger s pravne fakultete v Ljubljani. Problem vidi v ideoloških predpostavkah. »Ljudi obravnava kot reprodukcijski material, ki ga pripravljajo za vstop na trg dela. Študij se je podaljšal, hkrati pa je padla njegova kakovost. Vedno sem govoril, da je bolonjska reforma kot usmerjeno izobraževanje, kakršnega smo poznali v Jugoslaviji. Tudi tedaj so politiki ugotavljali, da obstajajo 'družbene potrebe' po dveh stopnjah izobrazbe, a seveda so vsi, enako kot danes, po prvi stopnji nadaljevali na drugi.«
Poseben del bolonjske reforme je bil namenjen prenovi doktorskih študijev. »Doktorski študij je edini šel skozi pravo bolonjsko reformo,« pravi nekdanja rektorica Kocijančičeva. »Obseg doktorskih programov smo skrčili na tiste, ki so zares dobri.« Kljub temu pa so posebne težave z vstopom »bolonjskih« doktorjev znanosti na trg dela. »Mladih doktorjev se delodajalci bojijo,« opozarja Kocijančičeva.
»Delodajalci še vedno menijo, da znanstveni doktorat prinaša znanje, ki v praksi ni uporabno,« opozarja tudi prodekanja za doktorski študij in znanstvenoraziskovalno področje na fakulteti za družbene vede, profesorica dr. Maja Bučar. »Doktorjev znanosti ne zaposlujejo tudi zaradi predsodkov in strahu.« Takšen odziv je po njenem mnenju povezan s strukturo gospodarstva. »Če bi se posvetili doseganju visoke dodane vrednosti, bi bilo za doktorje znanosti več prostora.«
»Ne verjamem, da delodajalci poznajo razlike med potenciali bolonjskega in prejšnjega izobraževalnega sistema,« razmišlja dr. Jana Kolar, znanstvenica in raziskovalka, ki je bila v letih od 2009 do 2012 direktorica direktorata za znanost na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. »Res pa je, da je zaposljivost sedanje in prejšnjih generacij mladih doktorjev težko neposredno primerjati, saj je kriza močno posegla v trg dela tudi pri vrhunskih zaposlitvah.« Kolarjeva je sicer spomnila, da država redno spodbuja zaposlovanje mladih znanstvenikov v gospodarstvu. Sofinanciranje se nanaša tudi na mlade raziskovalce iz gospodarstva ter najem tujih strokovnjakov.
Mit o nizki praktični vrednosti znanstvenega dela ruši tudi dejstvo, da slovenski mladi znanstveniki mnogokrat – in celo lažje kot doma – dobijo zaposlitev v tujini. »Pomembna je povezanost visokošolske sfere z gospodarstvom,« pravi Bučarjeva. »Dober primer je Finska, kjer predstavniki industrije sodelujejo celo pri snovanju študijskih programov na univerzah in povedo svoje mnenje o tem, v katero smer bi morali izobraževati študente.«
Na gospodarskem terenu pa se vedno znova izkaže, da je formalna izobrazba zgolj vstopnica v življenje. Tako tudi bolonjska reforma ni prinesla (ali odnesla) ničesar usodnega. Lekov kadrovski direktor Samo Roš je poudaril, da se pri novih zaposlitvah bolj kot na formalno znanje, ki naj bi ga potrjevale diplome, zanesejo na vrednote in vedenje posameznika. Diplome so podlaga, življenjske veščine pa nadgradnja. »Ne verjamem, da se je zaradi bolonjske reforme za nas kaj pomembnega spremenilo,« pravi Roš. »Študijski programi so podobni, profesorji so enaki kot prej. Večinoma sodelujem z družboslovci, tudi s pravniki. In če se vprašam, ali so pravniki v novih generacijah kaj drugačni, ugotavljam, da niso. Za nas je najbolj pomembno, kakšni so kot osebnosti.«
