Delavci v Sloveniji državi odrinejo večji delež svoje plače kot v mnogih drugih državah, na primer v Avstriji, ki jo mnogi dajejo za zgled. Vzemimo za primer delavca v Sloveniji in v Avstriji, ki imata enako osnovno plačo v višini 28.000 evrov bruto na leto. Od tega prvi prejme skoraj 2400 evrov manj kot drugi. Kljub temu ima delodajalec pri nas manj stroškov z delavcem kot pri severnih sosedih. Po izračunih, ki jih je za Dnevnik pripravilo uveljavljeno podjetje s poslovalnicami pri nas in v tujini (glej tabelo), znaša bruto plača ali končni strošek delodajalca za delavca v Sloveniji 32.507,32 evra, v Avstriji pa 36.732,80 evra. Podobno je profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mitja Čok s sodelavci na podlagi podatkov za leto 2010 ugotovil, da imajo delodajalci v Sloveniji v primerjavi s sosednjimi državami najnižje stroške z delavci ne glede na višino njihove plače (za primere so vzeli izhodiščno letno plačo 10.000, 20.000, 30.000, 50.000 in 100.000 evrov bruto). Neto izplačilo delavcu v Sloveniji pa je bilo v vseh teh primerih nižje kot v Avstriji in Italiji, hkrati pa višje kot na Madžarskem in Hrvaškem. Izjema je bila le skupina z bruto plačo 100.000 evrov, kjer so delavci dobili višje izplačilo tudi na Madžarskem.
Pojasnilo za takšne rezultate je po besedah Andreje Poje iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije enostavno. »Zaposleni v Sloveniji plačamo več dohodnine in prispevkov za socialno varnost kot v Avstriji, zato imamo nižje neto plače. Delodajalci pa pri nas plačujejo nižje prispevke za socialno varnost kot pri severnih sosedih, zato je strošek dela v Avstriji pri enaki bruto plači za zaposlenega višji.« Ob tem Pojetova opozarja, da so prispevki slovenskih delodajalcev za socialno varnost po podatkih Eurostata med najnižjimi tudi v primerjavi s preostalimi državami EU.
Manj obremenjen kapital, bolj obremenjeno delo
K temu je v veliki meri prispevala dokončna ukinitev davka na izplačane plače leta 2009, s čimer so se delodajalci znebili okoli 5 odstotkov skupnih stroškov plač. Že leta 1996 pa se je delodajalcem z 22,1 odstotka na 16,1 odstotka znižala stopnja prispevkov za socialno varnost delavcev, je spomnila Pojetova. »Toda vsi ti »odpustki« delodajalcem niso prinesli novih delovnih mest, novih investicij in družbenega napredka, temveč le zmanjševanje sredstev, ki so na voljo zdravstveni in pokojninski blagajni. Prihranki zaradi teh ukrepov pa so v večini primerov omogočili večje prilive v zasebne žepe in v nadaljevanju divje lastninjenje podjetij ter posledično krizo, s katero se soočamo danes.«
Medtem ko je politika z leti razbremenjevala kapital, pa je po besedah Pojetove vse bolj obremenjevala delo, kajti »vsaka vlada je do zdaj od delavcev v zasebnem in javnem sektorju pričakovala, da se bodo odrekali plačam v korist države oziroma za naše skupno dobro«. S plačno politiko sta se povečevali izvozna konkurenčnost slovenskega gospodarstva in zaposlenost, v obdobju 1995–2000 pa je bila ta tudi eden pomembnejših dejavnikov zniževanja inflacije. Kajti plače se niso usklajevale s celotno rastjo cen življenjskih potrebščin, prav tako usklajevanja niso bila dovolj pogosta.
Čistilka in docent z enako kupno močjo
Podobno velja za davčno politiko, v kateri je po oceni Pojetove do največjih sprememb prišlo v času Bajukove vlade leta 2000, ko se je število »davčnih razredov s pet znižalo na tri, odpravile so se določene olajšave, breme pa se je ob razbremenitvi najbolj bogatih preneslo na srednji in nižji sloj«. Zaradi dodatne spremembe dohodninske lestvice v letu 2007 so že zaposleni z nekoliko nadpovprečnim zaslužkom (1261 evrov neto) in brez posebnih olajšav padli v najvišji tretji dohodninski razred in plačali dohodnino po stopnji 41 odstotkov. To se je z Zujfom, ki je razširil razpon tistih v drugem razredu, ki plačujejo dohodnino po stopnji 27 odstotkov, in hkrati za dve leti uvedel četrti razred s 50-odstotno obdavčitvijo, nekoliko spremenilo. Toda tako ekonomist dr. Marko Jaklič kot generalni sekretar Združenja delodajalcev Slovenije Jože Smole opozarjata, da je uravnilovka še vedno prevelika. »Kolega docent dobi 1300 evrov neto plače, je v tretjem dohodninskem razredu, ne more recimo uveljavljati znižanega plačila vrtca ali dobiti drugih socialnih transferjev, zato na koncu ni bistvene razlike med njegovo kupno močjo in kupno močjo čistilke, ki dobi 600 evrov plače. Vse to upošteva tudi Ginijev koeficient, ki je v Sloveniji na lestvici 80 držav sveta najnižji in kaže, da razlik med plačami bolj ali manj izobraženih pri nas dejansko ni,« pripoveduje dr. Jaklič.
Brez motivacijske naravnanosti
Po njegovih besedah bi morali imeti v Sloveniji tako kot v Avstriji socialno kapico, s katero plače nad določeno mejo ne bi bile več obremenjene s prispevki. »Najbogatejši razred pa tako ali tako ne živi od plač, ne pri nas ne po svetu,« še dodaja v korist kapici. Zadnjih deset let so bili davki na plače po njegovih besedah namenjeni samo polnjenju proračuna, nihče pa ni dolgoročno razmišljal, da bi morali biti motivacijsko naravnani in da bi z njimi morali spodbujati inovativen, visokotehnološki razvoj. »Naša ureditev, ki dejansko draži bruto plače bolj izobraženih, je kontraproduktivna za razvoj,« je opozoril dr. Jaklič in poudaril, da namesto strateškega preobrata vlada tudi s protikriznim davkom, ki bo morda uveden z novim letom in bo progresivno višje plače obremenil bolj kot nižje ter na ta način povečal uravnilovko, samo še poglablja napake preteklih vlad.