Ustavna ureditev zakonodajnega referenduma je eno najbolj kočljivih političnih in strokovnih vprašanj pri nas, saj je referendum eden ključnih institutov neposredne demokracije, po drugi strani je pogosto tudi predmet političnih zlorab. Da sedanja referendumska ureditev ni ustrezna, se strinjajo vsi, soglasje, kako jo izboljšati, pa je težko doseči. V zadnjih dvanajstih letih so bili vloženi trije predlogi za spremembo ustave v zvezi z zakonodajnim referendumom. Zadnjo spremembo 90., 97. in 99. člena ustave, ki urejajo to področje, je septembra lani predlagala skupina 50 poslancev, njen predlog pa je nato v zakonski osnutek »predelala« posebna strokovna skupina za zakonodajni referendum, sestavljena iz ustavnih pravnikov.
Ustavna komisija državnega zbora je 21. marca letos soglasno potrdila delovni osnutek predloga ustavnega zakona o spremembah referendumske ureditve, državni zbor pa naj bi ga sprejel na majski redni seji, toda odpor civilne družbe in tudi dela strokovne javnosti do spreminjanja referendumske ureditve brez širše javne razprave je silovit...
Razbremenitev ustavnega sodišča?
V Sloveniji poznamo kar deset oblik referenduma, a jih večina v praksi ne živi. Najpogostejši je zakonodajni referendum (v 17 letih smo jih imeli 19), ki naj bi z novo ureditvijo doživel nekaj sprememb. Prva je ta, da ga bo lahko državni zbor razpisal le na podlagi zahteve 40.000 volilcev, kar pomeni, da poslanci in državni svetniki referenduma ne bodo več mogli predlagati. Novo je tudi, da bo referendum zavrnitveni, torej se bo na njem odločalo o zavrnitvi zakona, ki ga je sprejel državni zbor, ne več o potrditvi. Največ polemik pa je izzvalo dejstvo, da bodo referendumi za določene zakone prepovedani.
Ustava teh omejitev do zdaj ni poznala, zato je moralo ustavno sodišče v postopku presoje, ali je neki referendum dopusten ali ne, ocenjevati možnost nastanka protiustavnih posledic referenduma. To, da je ustavno sodišče neki referendum dovolilo, drugega pa prepovedalo, je sprožalo žolčne polemike v strokovni in laični javnosti, najostrejšo decembra lani, ko je prepovedalo referendumsko odločanje o slabi banki in slovenskem državnem holdingu.
Prepovedi
Referenduma ne bo mogoče razpisati o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu o izvrševanju proračuna. Referendum ne bo dopusten niti o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč ter o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb.
Še ena novost je: do zdaj je bil izid referendumskega glasovanja teoretično veljaven tudi v primeru, če se ga je udeležil en sam volilec, v prihodnje bo drugače. Strokovnjaki so namreč predlagali tole dikcijo: »Zakon je na referendumu zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volilcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti glasuje najmanj petina vseh volilcev.« Če je torej neki zakon na referendumu »padel«, bo v resnici padel le, če bo proti glasovala vsaj petina vseh volilnih upravičencev, ker je trenutno okoli 340.000 volilcev. Če bi takšno določilo veljalo že leta 2012, ko so državljani na referendumu odločali o družinskem zakoniku, ta ne bi bil zavrnjen, saj je proti glasovalo manj kot 280.000 volilcev.
Tektonski premik
Kot rečeno, je največ polemik izzval predlog o omejevanju referendumov. »Ne vidim pravih razlogov, zakaj bi določene teme izvzemali iz referenduma,« meni minister za javno upravo in notranje zadeve Gregor Virant, a je njegova Državljanska lista pri tem vprašanju vseeno popustila.
Da bi bilo treba prav zaradi številnih prepovedi odločanje o referendumski zakonodaji v državnem zboru ustaviti, pa je prepričan ustavni pravnik dr. Ivan Kristan, ki ni bil član strokovne skupine za pripravo teh sprememb. »Mislim, da bi bilo razumno, da bi poslanci prisluhnili zahtevi vstajnikov oziroma civilne družbe. O tako pomembni spremembi ustave bi moral odločati državni zbor v novi sestavi, torej po volitvah. Gre za temeljno ustavno spremembo, za tektonski premik, ki si ga ta državni zbor ne bi smel privoščiti tako na hitro. Upam, da to vprašanje še ne bo v kratkem na dnevnem redu državnega zbora, saj stroka tukaj ni enotna. Naj dajo predlog v oceno dr. Francu Bučarju, očetu slovenske ustave. Tudi on je stroka, in to prva stroka. Zdi se mi, da bi se to spodobilo,« predlaga dr. Kristan.
»Navaden škandal«
Prof. Franceta Bučarja smo vprašali, ali so ga avtorji predloga sprememb ustave povprašali za mnenje. »Nihče me ni nič vprašal,« je odvrnil in izrekel kar precej pikrih na to temo. »V ustavo ni mogoče posegati kar tja v tri dni, ko nekomu nekaj ni všeč. To je treba preučiti in urediti kompleksno, politiki pa hočejo le omejiti možnost, da bi kdo prekle vtikal v njihove kolesnice. Zoprno jim je, da jim nekdo meče polena pod noge in jih ovira pri njihovih načrtih, odzovejo pa se tako, da rečejo: spremenimo ustavo. A tako se v normalni državi ne dela,« je prepričan dr. Bučar.
Zameri predvsem strokovni javnosti. »Glede tega bi morala kaj povedati, a molči. Zadovoljna je namreč, da jo bo politika za opravljeno delo pohvalila. Toda pravnik mora imeti tudi hrbtenico, da je svoje prepričanje, če verjame vanj, pripravljen zastopati. Zame je način, kako so se lotili spreminjanja ustave, navaden škandal. S predlagano ureditvijo bo referendum praktično odpravljen. Na referendumu lahko državljani odločajo o vseh mogočih stvareh, razen o tistih, ki imajo finančne posledice. Finančne posledice pa ima čisto vsak zakon. Vladajoča politična ekipa bo tako lahko odpravila sleherni referendum, saj bo lahko rekla, da posega v finančno stanje,« je črnogled Bučar.
