Cerkev brani hrup, a ga imenuje pesem zvonov (video)

Zvonjenje lahko povzroči resne zdravstvene okvare

A po definiciji je hrup vsak nezaželen zvok, ki – če je preglasen – lahko škoduje zdravju. »Pri zvonjenju cerkvenih zvonov gre za impulzni pa tudi tonalni hrup, ki sodita med najbolj moteče kategorije hrupa. Takšna vrsta hrupa je na splošno bolj moteča kot stalen vir hrupa, na primer šumenje vode. Tudi promet je manj moteč, čeprav ni stalen vir hrupa, a se spreminja z bistveno manjšo dinamiko. Impulzni hrup pa je – to je splošno dokazano – zdravju bistveno bolj škodljiv in za človeka sila težko sprejemljiv. Ta hrup je kot na primer streljanje ali pa hrup, ki ga povzročajo delavci na gradbiščih, ko nabijajo po železu ali razbijajo kamnine z raznimi orodji,« pravi dr. Ferdinand Deželak, vodja laboratorija za fizikalne meritve pri Zavodu za varstvo pri delu, ki se s hrupom profesionalno ukvarja že 30 let in je na fakulteti za strojništvo doktoriral prav iz impulznega hrupa.

Dr. Deželak poudarja, da lahko zvonjenje cerkvenih zvonov povzroči resne zdravstvene okvare, te pa so lahko neposredne ali posredne. »O neposrednih slušnih okvarah zaradi hrupa zvonov lahko govorimo, ko ravni hrupa presegajo 80 decibelov, medtem ko lahko tudi nižje ravni zvonjenja predstavljajo določeno tveganje nastanka posrednih zdravstvenih okvar. Hrup, ki ga človek nima pod nadzorom, namreč nanj deluje stresno, posledice stresa pa se kažejo predvsem na nevrovegetativnem in kardiovaskularnem sistemu,« opozarja dr. Deželak.

Cerkvenih zvonov, ki presegajo dovoljene vrednosti hrupa – v poseljenih območjih neprometni viri hrupa ne smejo presegati 58 decibelov podnevi in 48 ponoči – je po mnenju strokovnjakov v Sloveniji na pretek. Čeprav lahko na spletni strani Slovenske škofovske konference preberemo, da v primeru zvonov ne poznamo resne študije ali raziskave, ki podpira tezo, da njihova moč presega določene vrednosti, to vsaj za območje Mestne občine Ljubljana ne drži.

Že od leta 2003 namreč obstaja raziskovalna naloga z naslovom Problematika impulznega hrupa v Sloveniji – Impulzni hrup v Mestni občini Ljubljana. Meritve, ki so jih opravili strokovnjaki pod vodstvom dr. Mirka Čudine, so pokazale, da je zvonjenje iz dvajsetih cerkvenih zvonov preseglo 69 decibelov na oddaljenosti 50 metrov, v treh primerih pa je glasnost sredi poslovno-stanovanjskih površin presegla celo 85 decibelov. Najbolj znan primer pa je bržkone zvonik cerkve Svete družine v Mostah, ki sredi stanovanjske soseske s svojimi štirimi zvonovi na višini 16 metrov doni naravnost v stanovanja.

Za zdaj je zvonjenje le v domeni boga

Ker pa v slovenski zakonodaji že sedem let izrecno ne piše več, da je lahko cerkveno zvonjenje tudi vir hrupa, nastopi težava, ko posameznik, ki živi v neposredni bližini zvonika in mu donenje zvonov močno slabša kakovost bivanja, to prijavi pristojnim organom – policiji ali inšpekciji. Oboji namreč trdijo, da imajo pri posredovanju zvezane roke, saj cerkveno zvonjenje – ne glede na glasnost – ne pomeni kršitve določb uredbe. To prav tako velja za vse druge verske objekte, v katerih pri izvajanju verskih obredov morebiti prihaja do emisij zvoka v okolje. Za razrešitev tegob s preglasnim zvonjenjem zato tako policija kot inšpekcija ljudem svetujeta prijazen klepet z lokalnim župnikom.

Da ne bi bilo preglasno cerkveno zvonjenje še naprej le v domeni boga, je vodja poslanske skupine Pozitivne Slovenije Jani Möderndorfer pred dnevi ministru za kmetijstvo in okolje Dejanu Židanu predlagal spremembo veljavne uredbe z dodajanjem zvonov in drugih nepremičnih samostojnih zvočnih naprav med vire onesnaževanja okolja s hrupom.

To je že druga Möderndorferjeva poslanska pobuda ministru Židanu na temo zvonjenja zvonov. Prvo – izpeljavo projekta meritve glasnosti zvonjenja cerkvenih zvonov v urbanih središčih in oblikovanja ustreznih rešitev na podlagi pridobljenih rezultatov – mu je spomladi že zavrnil. Ali bo tako tudi tokrat, nam na ministrstvu ni uspelo izvedeti, saj poudarjajo, da bi bilo nekorektno dajati kakršne koli odgovore javnosti, preden ne odgovorijo samemu poslancu.

Problematične zvonove bi lahko sanirali

Na vprašanje, kaj bi sprememba uredbe pomenila v praksi oziroma kako bi cerkve znižale jakost zvonjenja preglasnih zvonov, nam v Pozitivni Sloveniji niso znali odgovoriti, pravijo pa, da to ni nacionalni problem, saj so večinoma problematični le zvonovi, postavljeni med bloki, ki zvonijo direktno v stanovanja.

Nam je pa dr. Ferdinand Deželak pojasnil, da bi bilo treba v prvi vrsti evidentirati tiste zvonove, ki stojijo na problematičnih lokacijah in so moteči za okolje: »Smiselno bi bilo vse zvonove kategorizirati, in sicer glede na njihovo velikost, moč, bližino izpostavljenih objektov ter pogostost in smer razširjanja zvonjenja.« Deželak je prepričan, da je takšna pobuda za spremembo uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju pozitivna, »saj je treba obravnavati vse vire zvoka, in dobro je, da je izjem čim manj.«

Po njegovih besedah problematičnih zvonov ne bi bilo treba ukiniti, temveč jih zgolj sanirati, da bi pri njihovi glasnosti prišli do meje, ki jo uredba že zdaj predvideva. Za znižanje glasnosti obstajajo različne tehnike, pravi naš sogovornik, za katere ni nujno, da so komplicirane in drage. »Razširjanje zvoka nekaterih zvonov se lahko zgolj preusmeri, omeji se jim prostorski kot, kamor bodo sevali, se jih zvočno ogradi oziroma akustično obdela ali pa se njihovo zvonjenje le časovno omeji. Z vsakim udarcem v zvon se namreč sprosti v okolje določena energija, ki z vsakim udarcem narašča,« je nekatere možne ukrepe pojasnil dr. Deželak.