Približno 30.000 ljudi v Sloveniji je zbolelo na delovnem mestu, pa tega bodisi ne vedo bodisi nimajo priznane poklicne bolezni. Vsako leto jih za poklicnimi boleznimi zboli okoli 2000, a uradno na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) odkrijejo le 20 do 80 primerov, pravi predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doc. dr. Metoda Dodič Fikfak. Še več – služba v smrt pahne 730 ljudi na leto, med njimi 681 zaradi poklicnih bolezni, Lučka Böhm iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije navaja zadnje rezultate za našo državo po metodologiji Mednarodne organizacije dela. »Zelo smo občutljivi na prometne nesreče, kar je prav. A obenem poklicne bolezni pometamo pod preprogo in to je nedopustno,« opozarja.
Odkrivanje bolezni plača delodajalec
Vzroka za takšno stanje sta po mnenju Dodič-Fikfakove dva. Prvi je v zakonodaji, po kateri je poklicne bolezni dolžan odkrivati delodajalec, hkrati pa je dolžan kriti tudi vse stroške v zvezi s tem. Ne le da delodajalcem takšni stroški niso v interesu. Ti plačujejo tudi svoje pooblaščene zdravnike medicine dela, ki se prav tako bojijo izgube dela in plačnikom – delodajalcem ne želijo povzročati nevšečnosti. Drugi razlog pa sta po mnenju predstojnice inštituta nizka morala in etika tako delodajalcev, ki ne želijo odkrivati poklicnih bolezni svojih zaposlenih, kot tudi zdravnikov, ki ob sumih poklicnih bolezni ne nadaljujejo postopkov.
Ni res, da delodajalci varčujejo pri poklicnih boleznih, saj plačujejo prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni od vsake izplačane plače, za vsakega zaposlenega, opozarja Tatjana Čerin, izvršna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije za socialni dialog. Od tod se na leto v javni zdravstveni blagajni zbere okoli 80 milijonov evrov, ki pa se porabijo za druge namene. »Že leta poskušamo zakonodajalca prepričati, da je treba vzpostaviti diferencirano prispevno stopnjo za delodajalce, vendar ni nobenega posluha.«
Ne zaplete pa se le pri plačevanju, pač pa tudi pri tem, kdo je pristojen za verificiranje poklicnih bolezni, pravi Lučka Böhm. Zaposlenim članom sindikata so v nekaterih primerih pomagali pri plačilu odkrivanja poklicne bolezni. »Zaposleni so šli skozi vse postopke dokazovanja poklicne bolezni. Ko so imeli v rokah papir inštituta za medicino dela, pa jim ta ni pomenil nič. Nihče ni vedel, kako naprej, nihče, na primer invalidske komisije na Zpizu, ni bil pristojen za priznavanje, saj ne gre vedno za invalidnost.« Dokazil, ki so jih zbrali na inštitutu, po besedah Böhmove nihče ni bil dolžan upoštevati, vsak bi postopek začel na novo.
Da bi pospešili odkrivanje poklicnih bolezni, zaščitili zaposlene in preprečili, da bi ti za njimi zbolevali, bi se sistem moral korenito spremeniti, meni Dodič-Fikfakova. Ugotavljanja poklicne bolezni ne bi smel plačevati delodajalec, ampak zdravstvena zavarovalnica. Obenem pa bi se moralo dvigniti zavedanje tako na ministrstvu kot pri zdravnikih in delodajalcih, da odkrivanje poklicnih bolezni dolgoročno prinese koristi. Podjetje bo imelo precej več od delavca, ki bo imel občutek, da ga ščiti, kot pa od tistega, pri katerem bo težave pometalo pod preprogo.
Delodajalci ne nasprotujejo spremembi postopka verifikacije poklicnih bolezni, poudarja Čerinova. »Trdimo pa, da mora biti ta urejen strokovno in evropsko primerljivo. Temeljiti mora na najsodobnejših dognanjih stroke, mednarodnih izkušnjah, primerih dobrih praks in mora biti, kolikor je mogoče, administrativno nezahteven.«
Poklicne bolezni v zakon, ne v pravilnik
Trenutna pravila, zapisana v pravilniku iz leta 2003, pa so za njihovo odkrivanje neuporabna, meni Dodič-Fikfakova. Poklicne bolezni deli v tri kategorije, na seznamu pa so tako diagnoze kot tudi poklici in snovi, ki so jim delavci lahko izpostavljeni. Po novem je sicer za poklicne bolezni odgovoren minister za zdravje v sodelovanju z ministrstvom za delo, včasih je bilo obrnjeno.
Na ministrstvu za zdravje so dolžni do konca leta pripraviti nov pravilnik. Kakšne bodo spremembe, nam niso odgovorili. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pa so prepričani, da to področje ne bi smelo biti urejeno zgolj s pravilnikom, temveč z zakonom. Kot pravi tiskovni predstavnik ZZZS Damjan Kos, bi moral zakon o varnosti in zdravju pri delu opredeliti postopek ugotavljanja poklicnih bolezni in določiti, kdo ga plača. ZZZS pa trenutno pokriva stroške zdravljenja bolezni, ki so pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, skupaj s stroški zdravljenja poklicnih bolezni. Nimajo pa pravne podlage za ugotavljanje in verifikacijo poklicnih bolezni, prav tako ne za plačevanje teh postopkov. Edino azbestoza kot poklicna bolezen je pri nas ustrezno urejena – z zakonom, za katerega mnogi še danes menijo, da ga ne potrebujemo, dodaja Böhmova.
Delodajalci pa ob tem opozarjajo na spremenjeno delovno okolje, nove zakonske predpise v zvezi z delom in na nova dognanja stroke na področju poklicnih bolezni. »Ne moremo na osnovi današnjega poznavanja tematike in zakonodaje presojati posledic delovnega okolja iz preteklosti. Če je delodajalec vseskozi upošteval zakonodajo, ne more biti krivec in nositi finančno breme naknadno ugotovljene poklicne bolezni. To breme mora prevzeti država,« je prepričana Čerinova.
