Vsako leto v šolske klopi sede okrog osemsto učencev, ki so se rodili v drugih državah. Prihajajo iz različnih držav, od ZDA do držav nekdanje Sovjetske zveze in Kitajske, večinoma pa z območja nekdanje Jugoslavije. Ko prispejo, jih večina ne govori slovensko. V osnovne šole so razdeljeni po »krajevni pristojnosti« – glede na kraj bivanja. Šole jim morajo zagotoviti prostor v razredu.
Tradicionalni učitelji
Njihove kasnejše usode pa so zelo različne. »Veliko je odvisno od učiteljeve intuicije, kako razume položaj učenca in koliko ga sploh poskuša razumeti,« pravi Marta Novak z zavoda za šolstvo. »V okolju, ki ni večkulturno, in če je učitelj hkrati bolj 'tradicionalno' naravnan, če pristopa do vseh učencev enako, ima lahko priseljenski otrok tudi težave.« Strokovnjaki, s katerimi smo govorili, so nas opozorili, da je v Sloveniji veliko učiteljev mogoče postaviti za zgled. Z otroki priseljenci se ukvarjajo posebej, zagotovijo jim učenje slovenskega jezika in izkoristijo možnosti, ki jih ponujajo predpisi ter zakonodaja. Med drugim je zanje mogoče razpisati individualne učne programe (podobno kot za učence s posebnimi potrebami) ter za dve leti prilagoditi način ocenjevanja. »Šolska zakonodaja omogoča veliko, tečaj slovenščine, pouk maternega jezika in kulture, individualni program ter vključitev v razširjeni program,« pravi Marijanca Ajša Vižintin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC-SAZU. »Mnoge šole to tudi izkoristijo. Večinoma gre za šole, kjer imajo že več let izkušnje z otroki priseljenci. Vemo pa, da obstajajo tudi šole, ki te možnosti premalo poznajo in jih ne razvijajo.«
Rezultati mednarodnih raziskav, kakršna je PISA, in podatki OECD kažejo, da se otroci priseljencev v šoli odrežejo slabše kot otroci večinske populacije. »Za Slovenijo je takšen rezultat pričakovan,« pravi direktorica Pedagoškega inštituta Mojca Štraus. »V povprečju namreč ti otroci prihajajo iz socialno-ekonomsko šibkejših okolij.« Vendar, opozarja Štrausova, se ob podrobnejši analizi pokaže, da so rezultati pogojeni tudi z drugimi dejavniki. Zelo problematično je denimo znanje jezika.
Jezik največja težava
Iz povzetkov interne raziskave o učencih priseljencih, ki nam jih je posredoval ravnatelj Osnovne šole Koper Anton Baloh, je razvidno, da nepoznavanje jezika ti učenci ocenjujejo kot svojo največjo težavo pri predmetih, ki se jim zdijo težki. Jezik je namreč kot težavo navedlo štirideset odstotkov vprašanih, druge razloge, kot je »zahtevnost snovi« ali »prevelika količina snovi«, pa manj kot četrtina.
Na Balohovi šoli imajo z otroki priseljenci sicer zelo dobre izkušnje, zato so kot strokovni partnerji vključeni v projekt Medkulturnost. Z njim namerava ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport usposobiti učitelje za delo z učenci, ki prihajajo iz drugih okolij, in vzpostaviti enotne standarde – da ne bodo usode otrok prepuščene naključjem. Projekt sofinancira Evropski socialni sklad, koordinira pa ga Inštitut ISA. Na koprski osnovni šoli delujejo tri učiteljice, ki se posebej posvečajo učencem priseljencem. V okviru projekta so sodelovale tudi pri opredeljevanju usmeritev za delo s temi učenci. »Živimo v pristaniškem mestu in k nam prihajajo otroci različnih narodnosti,« pojasnjuje Baloh. »Delo s temi otroki je zelo zahtevno. Lepo je, če imajo nekoga, ki jim pomaga. Ponekod so to njihovi vrstniki, pri nas pa imamo učitelje, ki skrbijo zanje, kot bi bili njihovi lastni otroci. Vedno se lahko pogovorijo, če se kaj zalomi v odnosu z drugimi učenci ali z učitelji. Mnoge šole pa takšnih zaščitnih mehanizmov nimajo zgrajenih.« Tudi v najbolj prijetnem okolju se pri učencih priseljencih razvijejo določene travme, opozarja Baloh. »V povprečju se počasneje razvijajo in imajo probleme pri vključevanju v okolje.« V posameznih primerih se dogaja, da učenci, četudi so sposobni, zaradi neustrezne obravnave tudi povsem izpadejo iz rednega šolskega sistema. To lahko njihovo življenje za zmeraj postavi na glavo.