Vesna Gorenc, 22-letna študentka francoščine, se je uprla sistemu. Ne z odhodom na ulice, temveč v Afriko. Njeno orodje niso bile glasilke in transparenti, ampak odprta glava. Uporabila ga je v Burkina Fasu, v drugem največjem mestu države Bobo Dioulasso. »Če delaš samo to, kar si že počel, boš dobil le to, kar že imaš,« si je rekla, se usedla na letalo in zajadrala proti nepoznanemu svetu. In res. Postala je bogata. Dobila je nekaj, česar ni mogoče ovrednotiti, vsaj ne v merskih enotah, ki jih razume zahodna civilizacija.
Kapitalistične vrednote vodijo v pogubo
Obogatili so jo otroci, ki nimajo nobene lastnine, niti je nimajo njihovi starši. Pa ure, prebite v mladinskem centru in knjižnici, med spoznavanjem odgovornega turizma in pravične trgovine. V času trimesečnega prostovoljnega dela je bila skupaj z dekletoma iz Francije in Češke zadolžena za animacijo in promocijo društva Kafuli, kar je vključevalo organiziranje aktivnosti za otroke, tečaje računalništva, angleščine in opismenjevanja. Slednje je nanjo naredilo še poseben vtis. Dva moška je učila pisati. Prvi, star trideset let, ki nikoli ni hodil v šolo, se je po mesecu in pol naučil napisati svoje ime in priimek ter ime mesta, v katerem so bivali. Drugi, star je bil okoli petdeset let, je imel več predznanja. Naučil se je pisati enostavne stavke. »Lep občutek je bil, ko sem videla, da sta zadovoljna. Bila sta vesela, ker ju je nekdo učil brezplačno, kajti obstajajo šole, ki so plačljive,« je Vesna Gorenc pripovedovala v eni od ljubljanskih kavarn. Med druženjem z otroki je dan za dnem občudovala prvinskost, ki jo je užila z vsakim korakom po zaprašenem dvorišču mladinskega centra. »Tamkajšnji otroci so zadovoljni s svojim telesom, s svojimi zmožnostmi. Ne sramujejo se ničesar. Cenijo naravo, okolico, prijatelje. Pri gibanju in obnašanju ni izumetničenosti. Zelo naravni so in iskreni. Deklice so se vedle kot odrasle ženske,« je gledala predse ter počasi in s poudarjeno umirjenostjo, kot bi vsaka beseda priklicala spomin, zbirala misli.
Manj prijetno se je počutila, ko je eden od učiteljev v njej videl krivico, ki so jo belopolti ljudje zakrivili nad temnopoltimi. »V takšnih položajih je na tebi breme vseh belcev, moraš se zagovarjati. Težko je, ker ne veš, kaj bi rekel. Lahko se opravičiš za vse krivice, ampak to ne olajša njihovih občutkov.« Zavédla se je, da pripada civilizaciji, ki ignorira druge. Ki je odgovorna za številne zločine in preziranje drugačnih kultur. Ki še vedno vsiljuje svoj način življenja in želi vse krojiti po svojih interesih. »Imam vedno bolj kritičen pogled do egoizma, potrošnje, konformizma in popolnosti udobja.« Zdaj se lažje odpove materialnemu. Imeti polno omaro oblek, drago in nezdravo kozmetiko, najnovejši model telefona in podobno se ji zdi nepotrebno. Kapitalistične vrednote so zanjo prazne. Vodijo v pogubo tako zapostavljenih kot privilegiranih, zato jih s svojim načinom življenja skuša zavreči. Zanimata jo ekologija in trajnostni razvoj. Ve, da vsi ljudje nikoli ne bodo imeli enakih možnosti, a si prizadeva stremeti k temu. »To bom počela z vsem svojim življenjem, na vseh področjih.« Okolica se na njen način razmišljanja vse bolj privaja. Ko se je odločila za program globalnega učenja v Burkina Fasu, pa je presenetila. Naletela je tudi na kakšen negativen odziv. »Večina ljudi, sploh mladih, o takih zadevah ne razmišlja. Ne pridem takoj na dan s svojimi idejami, doživetji, občutki in mišljenjem, ker tega vsi ne sprejemajo. Zelo sem vesela, ko se pogovarjam z nekom, s katerim imam enake interese in poglede.« Prepričana je, da je največ dela potrebnega postoriti v domači državi, kjer se nepravičnost začne. S tem se želi ukvarjati v bližnji prihodnosti.
Zaradi prostovoljstva sta mirnejši in modrejši
Brezplačno dati znanje in predvsem dobro voljo ter dobiti bogatejši duh, pa je mogoče početi na vseh koncih sveta, kajti pomoč potrebujejo vsepovsod, tako v bolj kot manj razvitih državah. Tudi v Sloveniji. Za transakcijo z drugimi državami je zadolžen Zavod Voluntariat, ki v sodelovanju s tujimi organizacijami organizira različne programe, od dolgoročnih (do enega leta) do kratkoročnih (dvotedenski). V minulem letu je na ta način iz Slovenije odšlo 54 prostovoljcev, v obratno smer pa 43. Med slednjimi sta tudi 25-letni Anja Varfolomejeva iz Rusije in Sofija Šamanovska iz Bolgarije. Opravljata projekt Evropske prostovoljne službe (EVS), ki je namenjen mladim od 18. do 30. leta, traja pa od treh mesecev do enega leta. Tako spoznavata novo kulturo, se neformalno izobražujeta, z delom prispevata okolici, širita svoja obzorja in obzorja drugih ter se zavzemata za vrednote, kot je strpnost. Varfolomeeva dela z otroki s posebnimi potrebami v Zavodu za usposabljanje Janeza Levca. Sodeluje tudi pri organizaciji različnih dogodkov, kot bo maja festival Igraj se z mano, s čimer se v teh dneh največ ukvarja. Shamanovska dela v pisarni Voluntariata, organizira različne dogodke, aktivna je v klubu prostovoljcev in podobno.
»Se opravičujem, ampak ko sem prihajala v Slovenijo, sem v prvi vrsti želela nekaj dobiti. Želela sem si izkušenj, kajti prej sem sedem let študirala,« je dejala Anja Varfolomejeva. A kmalu je spoznala, da tudi daje. In ob tem se odlično počuti. »Otroci ali odrasli s posebnimi potrebami, s katerimi se družim, ne potrebujejo nič materialnega. Nimajo te radi, ker bi bil pameten, izobražen ali imel dobra oblačila, ampak ker v tebi vidijo dobrega in prijaznega človeka. V takih primerih se počutim zelo cenjeno,« je dejalo dekle iz Petrozavodska, glavnega mesta republike Karelije, ki meji na Finsko, in razkrila še življenjsko vodilo, ki ji pomaga pri prostovoljnem delu: »Če ljudi sodiš, jih nimaš časa ljubiti. Tega se skušam držati.« Kolegica iz Sofije ji je prikimavala. Strinjali sta se, da ju je prostovoljstvo spremenilo. Še posebno Varfolomeevo, kajti prostovoljka je dlje časa, na začetku poletja bo končala enoletni program. »Sva mirnejši in modrejši, bolj odrasli,« sta dejali v en glas, Sofija Šamanovska pa je dodala: »Glavno in najtežje vprašanje je, ali kot prostovoljec daješ ali prejemaš. Prijaviš se, da bi dobil, potem pa se zaveš, da tudi daš. Želim si dajati, a me ni sram, da z izkušnjami tudi pridobivam. Ljudem priporočam, naj bodo prostovoljci.«
Mladi se znajo samoorganizirati
Vesna, Ania in Sophie imajo skupaj z milijoni mladih prostovoljcev po vsem svetu danes svoj dan. Tako jih precej praznuje tudi v Sloveniji. Ali je to povezano z aktualnimi družbeno-ekonomskimi razmerami, ni dokazano, a mladi (in ne le mladi) v Sloveniji naj bi imeli za prostovoljstvo vse bolj odprte oči. Primož Jamšek, strokovni vodja programa Prostovoljstvo pri Slovenski filantropiji, opaža pomembno spremembo. »Mladi se znajo vse bolj samoorganizirati, medtem ko so se včasih bolj pogosto le pridružili prostovoljski akciji. Po drugi strani je mogoče videti tudi mlade, ki ne verjamejo, da je mogoče kaj spremeniti. To je najhuje,« je dejal Jamšek. Nato pa je temo razširil na celotno populacijo: »Slovenci radi pomagamo. Opažam, da bi prostovoljno delalo precej več ljudi, če bi jih kdo direktno povabil. V zadnjem času se vse bolj akcijsko odločamo za prostovoljno delo. Ob nesrečah veliko ljudi sprašuje, kako lahko pomagajo. Všeč mi je, da imamo še vedno veliko neformalnega prostovoljstva. Manj ljudi je pripravljeno prostovoljno delati vsak dan. Tu imamo še nekaj rezerv.« V Sloveniji prispevek prostovoljstva v BDP znaša manj kot en odstotek, kar v primerjavi z drugimi državami ni veliko. To po Jamškovih besedah kaže, da smo še vedno socialna država. V Veliki Britaniji, na primer, pod prostovoljstvo spadajo tudi nekatere stvari, za katere v Sloveniji poskrbi država.
