Potem ko je ministrstvo za pravosodje v zadnjih sedmih letih porabilo skoraj 7,6 milijona evrov in projekt nove sodne stavbe ob Masarykovi ulici v Ljubljani pripeljalo tik do izdaje gradbenega dovoljenja, zdaj preverja novo lokacijo za gradnjo. Ugibanj o razlogih za takšno odločitev ministrstva pod vodstvom Senka Pličaniča po tem, ko so ob Masarykovi ulici že kupili zemljišče, ga raziskali, plačali izvedbo javnega natečaja in izbiro projektanta, ki je že pripravil vso projektno dokumentacijo za gradnjo, je veliko. Na ministrstvu pa so pojasnili le, da je združitev ministrstev za pravosodje in javno upravo v lanskem letu ponudila še eno prosto lokacijo v lasti Republike Slovenije, ki je v središču Ljubljane. Gre za Bežigrajski dvor na križišču med Dunajsko cesto in Topniško ulico.
Šturm se je odločil kljub opozorilom zbornice
Kaj je narobe s prvotno lokacijo, ki sodi v sklop novega Potniškega centra Ljubljana, niso povedali, čeprav bo ob morebitni izbiri druge lokacije skoraj 3,4 milijona evrov davkoplačevalskega denarja vrženega skozi okno. Vseh raziskav, idejne zasnove stavbe ob Masarykovi in pripadajoče projektne dokumentacije namreč ni mogoče prenesti v Bežigrajski dvor, medtem ko bi po napovedi ministrstva zemljišče ob Masarykovi ulici, ki so ga od Holdinga slovenskih železnic (HSŽ) kupili za dobrih 4,2 milijona evrov, prodali ali pa ga upoštevali kot finančni vložek v investicijo na drugi lokaciji. Prav ta posel med ministrstvom in HSŽ, ki je nekoliko zmanjšal finančne težave Slovenskih železnic, bi bil lahko po ugibanju nekaterih razlog, da se je leta 2006 ministrstvo pod vodstvom Lovra Šturma odločilo za gradnjo nove sodne stavbe ob Masarykovi ulici. Kajti sicer je težko pojasniti, zakaj se je minister Šturm oziroma takratna vlada Janeza Janše odločila za to lokacijo, čeprav je prostorska stroka že takrat pred razpisom javnega natečaja za izbiro projektanta ministrstvo opozorila, da lokacija za novo sodno stavbo ni primerna. Čeprav na ministrstvu to zanikajo in pravijo, da so se kritike na račun lokacije pojavile šele po izbranem zmagovalcu natečaja, je bilo po besedah stroke ves čas jasno, da lokacija ob Masarykovi ulici za tako reprezentativno mestno funkcijo, kot je sodna stavba, ni ustrezna, saj je stisnjena med železniške tire in močno obremenjeno prometnico na obrobju središča mesta. Stavba, kot je sodna palača, potrebuje poleg zadostnih površin za delo pravosodnih organov tudi odprto površino v obliki reprezentativnega trga oziroma parka, zato je stroka problematizirala tudi ta manko. V sodno stavbo naj bi se sicer nekoč selila okrožno, okrajno, upravno ter delovno in socialno sodišče pa tudi okrožno državno tožilstvo, ki zdaj poslujejo na več kot 20 lokacijah po Ljubljani. Pri tem za najemnine zapravijo okoli 3,8 milijona evrov na leto, kar pomeni, da bi bil strošek zgrešenega načrtovanja stavbe ob Masarykovi ulici v resnici še mnogokrat višji od že omenjenih 3,4 milijona evrov.
Varnostno tvegano združevanje podhoda in vhoda
Tudi med samim javnim natečajem leta 2007 se je izkazalo, da je ob Masarykovi ulici prostora za vse omenjene pravosodne organe premalo, kajti nobena od predlaganih arhitekturnih rešitev ni izpolnjevala vseh natečajnih pogojev. Kot je v svoji analizi v arhitekturni reviji AR leta 2008 poudaril profesor Tadej Glažar, bi natečajne projekte lahko razdelili v dve skupini: ena je kršila toga urbanistična določila zazidalnega načrta, da bi pravosodnim organom zagotovila dovolj delovnih prostorov, druga skupina pa je kršila programske zahteve ali jih je umestila v neprimerne kletne prostore, medtem ko ji hkrati ni uspelo arhitekturno artikulirati stavbe izrazito javnega značaja. Za zmagovalno rešitev arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar je Glažar zapisal: »Projekt ne ustvari odprtega prostora, ob tem pa umesti vhod v sodišče skupaj z izhodom iz podhoda, ki vodi na železniške perone. To je sporno s funkcionalnega, pomenskega, simbolnega in varnostnega vidika nove sodne stavbe. Pet višjih volumnov na enotnem podstavku ustvarja nelogično razporeditev različnih sodišč, saj volumni ne zadostujejo želeni delitvi. Projekt tudi ne zmore zagotoviti vseh zahtevanih prostorov, na primer razpravnih dvoran socialnega sodišča. V strukturni razporeditvi javnega programa je močno sporna umestitev večjega števila razpravnih dvoran v kletne prostore brez stika z zunanjostjo in z dovajanjem svetlobe prek redkih svetlobnikov, umeščenih na javni pločnik.«
Čeprav je direktor zmagovalnega arhitekturnega biroja Robert Potokar, ki je tudi sam sodeloval pri zasnovi projekta nove sodne stavbe, zatrdil, da jim je v omejene gabarite stavbe uspelo spraviti vso zahtevano programsko vsebino, s predlaganimi rešitvami pa so bili zadovoljni tudi njihovi bodoči uporabniki, ostaja dejstvo, da so zaradi omenjenih odstopanj in pomanjkljivosti predloga prejeli znižano prvo nagrado.
Neumnost ni kazniva
Toda kljub vsem kritikam in težavam je ministrstvo nadaljevalo projekt, arhitekturni biro Ravnikar Potokar pa je izdelal vso potrebno projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo. Kot je zatrdil Potokar, bi gradbeno dovoljenje lahko že dobili, če bi ministrstvo plačalo komunalni prispevek in služnostno pot, vendar tega še ni storilo, ker naj bi bilo predrago. Čeprav Potokar ne ve, zakaj ministrstvo preverja novo lokacijo za sodno stavbo, in ga je ta novica presenetila, meni, da razlog ne more tičati v previsokih prispevkih.
Na ministrstvu sicer pravijo, da bodo odločitev o najprimernejši lokaciji za združitev ljubljanskih pravosodnih organov na enem mestu sprejeli po ponovnem preverjanju njihovih potreb, reviziji obstoječe projektne dokumentacije, prostorskem preverjanju nove lokacije in v nadaljevanju na osnovi izdelane predinvesticijske zasnove, v katero bodo vključena analiza stroškov in koristi ter upoštevana tudi že vložena sredstva v lokacijo. Toda dejstvo je, da bi izbira Bežigrajskega dvora pomenila, da je politika kljub opozorilom o izbiri napačne lokacije zapravila skoraj 3,4 milijona evrov davkoplačevalskega denarja, od katerega državljani ne bodo imeli nič.
Kot so nam ob tem pojasnili v pravniških krogih, nosi odgovornost za projekt nove sodne stavbe pristojni funkcionar, torej vsakokratni pravosodni minister. Če ta ne zaseda več nobene javne funkcije, ga ni več mogoče pozvati k prevzemu politične odgovornosti in odstopu, temveč je njegova odgovornost samo še moralna. Oziroma kazenskopravna, če bi se recimo izkazalo, da je ravnal koruptivno. »Neumnost oziroma nenamerna povzročitev škode pa ni kazniva,« smo še izvedeli.