Samozaposleni, dobršen del jih je v tem načinu dela prisilno, imajo zaradi svojega statusa obilo dodatnih administrativnih preglavic in tudi stroškov. Enaintridesetletni samozaposleni v kulturi S. A. vsak mesec plačuje na SKB kar šest položnic – akontacijo dohodnine, prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevek za zdravstveno zavarovanje, prispevek za starševsko varstvo, prispevek za brezposelnost in DDV. SKB mu za vsako položnico zaračunava provizijo v višini 39 centov, kar nanese 28 evrov na leto.
Še bistveno višje stroške ima samostojni novinar T. G. Nova Ljubljanska banka (NLB) mu prek Proklika za prav tako šest položnic od vsake zaračuna 95 centov, kar znaša skoraj 70 evrov na leto. Če bi vsako od teh položnic plačal na bančnem okencu (tam znaša provizija 2,8 evra), bi za položnice odštel več kot dvesto evrov.
Samozaposlenih je 95.000
Glede na to, da je v Sloveniji samozaposlenih 95.000 državljanov, lahko izračunamo, da banke na račun tovrstnih birokratskih ovir dobro služijo. Če bi vsi plačevali kot S.A., bi to pomenilo 2,7 milijona evrov, v primeru T.G. pa 6,5 milijona evrov na leto, medtem ko bi pri plačevanju z zgolj eno položnico ob najnižji proviziji skupni stroški znašali »zgolj« 440.000 evrov. »Če bi prihranili te milijone, bi v nekaj letih plačali informacijski sistem, ki državljanom ne bi več delal preglavic,« meni S.A.
Na Davčni upravi RS (Durs) poudarjajo, da za dodatno birokracijo in stroške ni kriv neustrezen informacijski sistem, ampak to, da imamo štiri državne blagajne (proračun, zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavod za zdravstveno zavarovanje in proračune občin). »Če bi imeli eno samo blagajno, bi lahko Durs brez stroškov in nemudoma postavil vse prihodke na en sam transakcijski račun, tako pa to ni mogoče,« pojasnjuje Stojan Glavač z Dursa.
Zakaj so potrebne štiri in ne zgolj ena blagajna, smo želeli povprašati ministra za notranje zadeve in javno upravo Gregorja Viranta, ki menda slovi kot največji borec za prijazno državno upravo, vendar so nam z ministrstva sporočili, da za to niso pristojni. Napotili so nas na finančno ministrstvo, ki pa je nasvet poiskalo na Dursu. Na Dursu pa so nam svetovali, naj se obrnemo na izvajalce posameznih blagajn, torej ZPIZ in ZZZS. Ob tem so nam na Dursu zagotovili, da imajo podoben sistem vse evropske države in da je Slovenija glede tega celo na boljšem, saj se lahko pri nas uporabniki obračajo le na eno mesto – na Durs.
Če finančno ministrstvo in banke ne vedo, zakaj bi državljani
Očitno je tudi, da samozaposleni ne poznajo zakonodaje in tega, kaj jim ta sploh omogoča. Na Dursu namreč poudarjajo, da se je plačevanje davkov in prispevkov močno poenostavilo. Medtem ko so prej morali nekateri (denimo samostojni podjetniki, ki zaposlujejo delavce) vsak mesec izpolniti kar 14 plačilnih nalogov, je že od oktobra 2011 mogoče z vpisom reference SI19 DŠ-99996 poravnati vse obveznosti v okviru posamezne javnofinančne blagajne. To pomeni, da mora samostojni podjetnik oziroma samozaposleni izpolniti le tri plačilne naloge – za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter davke na dohodke iz dejavnosti, ki gredo v državni proračun.
Glede tega pa niso nevedni le samozaposleni, ampak tudi ministrstva. Na ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo so nam namreč povedali, da lahko po zagotovilih finančnega ministrstva samostojni podjetniki vse svoje obveznosti poravnajo z zgolj enim plačilnim nalogom. Zato so, kot pravijo, ministrstvo za finance pozvali, naj informacijo o poenostavitvi postopka plačevanja prispevkov z eno položnico ponovno poda v javnost. Tega, upajmo, niso storili, saj so na Dursu pojasnili, da se motijo in da uporaba reference SI19 DŠ-99996 omogoča le, da z enim plačilnim navodilom poravnamo vse davke le v okviru posamezne javnofinančne blagajne.
Dodatno zmedo vnašajo tudi banke. Zakon o davčnem postopku namreč določa, da morajo imeti samostojni podjetniki posamezniki in posamezniki, ki samostojno izvajajo dejavnost, ločen transakcijski račun. Čeprav zakonodajalec ni navedel, za kakšen račun naj bi šlo, pa je predvidel, da bo banka zahtevala poslovni račun. Te pa očitno prav tako niso najbolj seznanjene s postopki, zaradi česar se v praksi dogaja, kot vidimo na primeru S. A. in T. G., da ima prvi (cenejši) osebni račun, drugi pa (dražji) poslovni račun. Čeprav naj bi bila s tem po oceni Dursa ogrožena transparentnost posredovanja podatkov na Ajpes, pa takšna bančna praksa, kot pravijo, ne predstavlja kršitve davčne zakonodaje, saj ta zahteva zgolj vodenje ločenih transakcijskih računov.
In kaj bi lahko država naredila z milijoni, ki pristanejo pri bankah?
Medtem ko se pri nas državni organi oziroma službe ne morejo niti zmeniti, kaj (in če sploh) bi morali državljani vedeti, da si uredijo svoje statuse in znižajo stroške »poslovanja« z državo, je britanska vlada začela popolno prenovo internetnih storitev, s katero namerava kar najhitreje popolnoma digitalizirati odnos državljan-država. Ker kar 82 odstotkov Britancev uporablja internet – v Sloveniji uporablja internet vsaj enkrat na teden 65 odstotkov oseb v starosti med 16 in 74 leti, 74 odstotkov gospodinjstev pa ima dostop do interneta – jim na enotni vstopni točki (Gov.uk) ponuja vse potrebne informacije in spletne storitve svojih služb, da bodo lahko z njimi tudi enostavno »poslovali«.
»Internetizacija, kot se jo gredo Britanci, bo znatno pocenila državo. Lotili so se je tako, da bodo postopoma najprej vzpostavili tiste storitve, ki državljana in državo stanejo največ denarja, časa ali slabe volje. Točno so na primer izračunali, koliko stane ura državljana, ki jo porabi za določeno storitev. Novo platformo razvijajo neverjetno hitro in kakovostno ter s poudarkom na transparentnosti javnih podatkov, kar bo precej omejilo tudi korupcijo,« pojasnjuje strokovnjak za uporabniško izkušnjo iz podjetja D.Labs Mitja Mavsar. Ob tem velja sicer dodati, da je v Veliki Britaniji plačevanje prispevkov državi že zdaj zelo poenostavljeno. Vse, kar samozaposleni plačujejo državi, je »nacionalno zavarovanje«, ki zajema socialno in zdravstveno zavarovanje. Gre za eno položnico, ki jo britanski samozaposleni prejmejo od davkarije.
Javna storitev na spletu tudi 50-krat cenejša
Medtem ko nekateri pri nas korupcijo na področju državne informatike primerjajo z razmerami, ki so vladale v gradbeništvu – spomnimo se poskusa ministra Senka Pličaniča, da bi na Pošto Slovenije po hitrem postopku prenesli vso državno informatiko –, namerava Velika Britanija z novo pridobitvijo, ki jo soustvarja vladna služba, na področju transakcijskih storitev na leto privarčevati 1,97 milijarde evrov – 1,4 milijarde evrov vlada, preostalo pa državljani in podjetja, ki na leto opravijo skupaj za okoli 1,5 milijarde evrov transakcij oziroma izmenjav informacij, denarja, dovoljenj, dobrin in storitev z vladnimi službami. Poleg tega so še izračunali, da je povprečna cena digitalne storitve države za kar 20-krat nižja od storitve, opravljene s pomočjo telefonskega klica, in za kar 50-krat nižja od tiste na štiri oči. Britanski sistem sicer zajema široko paleto aktivnosti – od registracije vozil do urejanja potnih listov in uveljavljanja socialnih pravic.
»Pri nas se bodo stvari na tem področju – tudi zaradi močnih lobijev – zelo težko premaknile na bolje. Zadovoljstvo državljana žal ni v ospredju, pomembno je, katero od IT-podjetij bo pobralo naslednje javno naročilo. Preveč sredstev se namenja strojni opremi in vzdrževanju obstoječe kadrovske strukture, skoraj nič pa ne ostane za oblikovanje storitev in vsebin po meri uporabnika. Odgovorni očitno nočejo ali ne znajo presekati gordijskega vozla,« je prepričan Mavsar. Britanci so po njegovih besedah dokazali, da je stvari mogoče obrniti na glavo: »Imajo razdelano strategijo in cilje ter delajo po principih agilnih podjetij, kot so Google, Twitter, Facebook... Vsako najmanjšo odločitev sproti pretehtajo z vidika zadovoljstva in prihranka za državo in državljana.«
