Pahor: »Sunita Williams navdihuje vse, ki imajo sanje in imajo velike vizije«
"Sunita Williams se zaradi svojih dosežkov uvršča med najvidnejše vesoljce, ki so v imenu ZDA pa tudi celotnega človeštva opravili pomembna poslanstva na Mednarodni vesoljski postaji (ISS) ... S svojim sodelovanjem z različnimi slovenskimi ustanovami vstopa v svet slovenskih mladostnikov kot vzornica za njihova prihodnja raziskovanja in znanstvena prizadevanja, da bi nekoč tudi oni segali po zvezdah. S svojim čutom pripadnosti slovenstvu je hkrati tudi ena zelo uglednih promotork slovenstva, njegove ustvarjalnosti, znanstvenih dosežkov, samozavesti in iskanja poti za nove priložnosti," je zapisano v utemeljitvi.
Pahor je po podelitvi odlikovanja poudaril, da Sunita Williams "navdihuje vse, ki imajo sanje in imajo velike vizije". Označil jo je tudi za "izjemno osebnost" ter astronavtko in strokovnjakinjo, "ki je s svojim znanjem in pogumom skoraj dobesedno premikala in premika meje človekovega znanja in bivanja".
V Sloveniji se počuti kot doma
Sunita je imela po podelitvi krajše predavanje z naslovom Moja pot v vesolje, v katerem je zelo osebno spregovorila o tem, kako je postala astronavtka.
Na začetku predavanja je poudarila, da ji nastopi pred množico niso domači. Dejala je, da je bolj na trnih kot pa pred sprehodom po vesolju. Povedala je, da jo mnogi sprašujejo, ali je že od malih nog vedela, da bo postala astronavtka. „Ta misel me v otroštvu ni nikoli prešinila. Nisem niti poznala nikogar, ki bi pilotiral letala ali kaj podobnega. Vedno sem si namreč želela postati veterinarka.“ Priznala je, da je Slovenija zelo živalim prijazna država, saj jo veselijo prizori psov z lastniki, hkrati pa jo tudi žalosti, da nima na poti s seboj svojih psičkov.
Sunita se spominja, da jo je v mladosti spremljal značilen videz – imela je zelo dolge lase poleg tega pa je bila še plavalka. „S tem sem se v mladosti močno poistovetila. Ko pa je prišel čas študija na vojaški akademiji, sem se morala temu odreči, kar me je tudi spremenilo do določene mere.“
Na veterino ni bila sprejeta
Ob tem je priznala, da je bila dobra učenka. Njen oče je namreč s pomočjo štipendij in trdega dela zapustil Indijo in v Združenih državah Amerike postal zdravnik. Tako je bilo vsem otrokom v družini jasno, da bodo študirali. „Želela sem študirati veterino v Bostonu, vendar me na žaljene fakultete niso sprejeli. Takrat me je brat nagovoril, naj se vpišem na pomorsko akademijo. Dejal mi je, da bo kot kampiranje. Pa sem se vpisala.“
Proti koncu študija se je morala ponovno odločiti, kako bo nadaljevala. „Kot plavalka sem si želela postati vojaška potapljačica. Vendar nisem bila med najboljšimi kandidati. Prav v tistem času pa se je predvajal film Top Gun. In kaj bi bilo bolj cool kot pilotirali letala? Tako sem začela svojo pilotsko kariero. Sicer ne letal, temveč helikopterjev.“
Zanimanje za aerodinamiko, letala, matematiko ji je tako hitro raslo. Nato se je vpisala na šolo za testne pilote. Šele takrat se je prvič srečala s pravim astronavtom. Na koncu je poudarila, da ni potrebno, da že najmlajši otroci vedo, kaj bodo počeli v življenju. „Potrebno je vztrajati in življenje nas popelje na zanimive poti. Ko pa najdemo nekaj kar nam je všeč, se je potrebno za to truditi. In tako lahko dosežemo višje stopnje in cilje.“
