Slovenija je do konca letošnjega avgusta iz evropskega kohezijskega sklada in sklada za regionalni razvoj prečrpala 1,7 milijarde evrov oziroma 52 odstotkov vseh razpoložljivih sredstev. Pri tem ni najbolj uspešna, a tudi najslabše ji ne gre. Švedi, denimo, so iz bruseljske blagajne pobrali 74 odstotkov njihovi državi namenjenih sredstev, Romuni pa komaj 31 odstotkov. Evropsko povprečje sedemindvajsetih držav je 55-odstotni izkoristek. Hrvaška se v statistiko za zdaj še ne šteje; njeno črpanje se bo začelo v začetku prihodnjega leta, ko se bo začelo novo finančno obdobje, ki bo trajalo do leta 2020. Drugačna slika pa se v Sloveniji pokaže, če pregledamo statistiko preteklih dveh let: do letošnjega januarja je Slovenija prečrpala 50 odstotkov razpoložljivih sredstev, do januarja 2012 pa 38 odstotkov. Dotok izplačil zaradi različne dinamike prijavljenih projektov sicer ne more biti konstanten, a petnajst odstotkov v več kot letu in pol ni velik napredek. Medtem v blagajni za omenjena sklada še vedno ostaja 1,6 milijarde evrov neporabljenega denarja. Strokovnjaki ob tem tudi opozarjajo, da je časa za dokončanje razpisov le še tri mesece.
»Ni res, da se bo ob koncu leta dotok denarja ustavil,« pravi profesor Mojmir Mrak z ljubljanske ekonomske fakultete. »Že začeti projekti bodo trajali še dve ali tri leta.« Tako bo denimo Planinska zveza Slovenije z 1,3 milijona evrov (še) obnovila dvaindvajset planinskih postojank. Vendar je PZS projekt prijavila že leta 2010. »Kdor ne bo do decembra izpeljal novih razpisov oziroma se nanje prijavil, pa res ne bo dobil ničesar več,« pravi Mrak.
Tudi pozabljiva podjetja
Števec vseh že izplačanih sredstev, ki ga objavlja ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, je včeraj kazal 2,6 milijarde evrov. Medtem so po podatkih ministrstva že podpisane pogodbe za črpanje devetinsedemdesetih odstotkov razpoložljivih sredstev. V obdobju 2007–2013 je Bruselj Sloveniji namenil skupno 4,2 milijarde evrov. Pod velikim vprašajem je torej še 882 milijonov. Uradniki, ki že sicer lovijo roke za pripravo dokumentacije za prihodnje finančno obdobje, po naših informacijah že vse leto hitijo tudi, da bi ujeli roke preteklega obdobja.
»Velikokrat je težava v tem, da razpisi niso prilagojeni realnim potrebam podjetij,« pravi Kristina Kočet, direktorica mariborskega podjetja Tiko Pro, ki svetuje podjetjem ob prijavah na razpise. »Zato včasih pokličemo na ministrstva in jih prosimo, naj razpise sestavijo tako, da bodo gospodarstvu ponujali tisto, kar res potrebujejo.« Sicer, pravi Kočetova, se je »na terenu« ozaveščenost o potencialih, ki jih ponujajo evropski skladi, v zadnjih letih povišala. »Nekoč je veliko podjetnikov mislilo samo na to, da bodo dobili evropski denar, niso pa poskrbeli za pametne projekte,« se spominja. Seznanjenost s finančnimi možnostmi, ki jih ponuja Bruselj, sicer ni najboljša. Kot je pokazala marčevska javnomnenjska raziskava v Sloveniji štiriindevetdeset odstotkov podjetnikov in samozaposlenih ve, da evropski skladi obstajajo, a jih zgolj dvanajst odstotkov ve, koliko denarja je v resnici na voljo. Njihove ocene nihajo od petstotih milijonov do štirih milijard. Za promocijo evropskih skladov sta doslej država in Bruselj porabila 476.000 evrov.
»Še vedno je problem tudi v tem, da po uspešni prijavi in prejetju denarja podjetja pozabijo na svoje obveznosti,« pravi Kočetova. »Takrat bi se pravo delo zanje moralo šele začeti.« Naša sogovornica se je spomnila podjetja, ki je denimo povsem »pozabilo« na to, da bi moralo postaviti informacijske table, ki javnost obveščajo o projektu. Podjetja pozabijo tudi, da morajo projektno dokumentacijo hraniti pet let. Potem se lahko zgodi, da podjetje obišče revizijska komisija in je treba sredstva celo vračati.