V ponedeljek ob sedmih zjutraj, pol ure pred tem, ko jih začne sprejemati, pred vrati ambulante družinske zdravnice Jane Golub v Slovenski Bistrici že čaka okoli deset bolnikov. Prva je na vrsti gospa, ki je konec junija padla v nezavest in jo muči vrtoglavica, a očitnega vzroka za te težave ni. Bila je že na pregledu ščitnice, prav tako so ji opravili pregled z EKG. Golubova posluša srce, gospo pa povpraša tudi, kako spi. »Zelo slabo, že od nekdaj,« pravi bolnica, ki jo zdravnica, da bi izključili morebitne težave s srcem, napoti še h kardiologu.
»Bolnike sem po štirikrat vprašala enako«
Del družinskih zdravnikov je v ponedeljek začel mlajše in »mobilne« bolnike dosledneje pošiljati k specialistom, starejšim in kroničnim pa so začeli posvečati več časa. S tem opozarjajo na vse slabši položaj osnovnega zdravstva in neodzivanje politike na predloge, da bi ga prek zmanjšanja birokracije in drugih ukrepov vsaj malo razbremenili.
Golubova pravi, da po podobnem principu sicer dela že nekaj časa, saj svojih pacientov noče pregledovati kot v tovarni. Noče jih naročati na vsakih pet minut, ko pacient komaj vstopi in že odide, ampak tako, da se lahko z njimi vsaj malo pogovori. Ker pacienta povpraša tudi o tistem, česar sam od sebe ne pove, in ker ga ne priganja, velikokrat ob enem obisku zazna po več težav hkrati, kar na koncu prihrani čas tudi bolnikom. Ko pa časa in možnosti za obravnavo kake težave ni dovolj oziroma se mudi, bolnika pošlje k specialistu. Ob 2500 ljudeh, ki so jo izbrali kot osebno zdravnico, se je Golubova uprla tudi vpisovanju dodatnih pacientov. Cilj, ki ga zdravniki vidijo kot strokovno sprejemljivega in ki je med njihovimi zahtevami, je sicer okoli 1500 bolnikov na zdravnika (k temu naj bi stremeli, četudi še ni uresničljivo, pravijo). »Kot koncesionarka se lahko odločim glede števila pacientov, kolegi v zdravstvenih domovih pa morajo sprejemati nove in nove. To je kot tekoči trak, na katerem je vse manj prostora za kakovost,« je dejala. Golubova se je odločila tudi, da po dežurstvih odide domov.
Meje, do kod še zmore, je postavila po tem, ko jo je vse bolj izdajalo lastno zdravje. »Bila sem neznansko utrujena, bolela me je glava, imela sem želodčne težave... Bolnike sem po štirikrat vprašala enako, saj si nisem več zapomnila, kaj so povedali. V strahu, da sem kaj izpustila ali naredila narobe, sem se zbujala sredi noči. Ko sem po dežurstvih znova začela delati, sem bila kot zombi, časa za družino pa je bilo vse manj,« opiše zdravnica, ki ima nad pisalno mizo pripete fotografije svoje hčerke v različnih obdobjih otroštva. Kot pravi, povsem razume mlade zdravnike, ki jih v družinsko medicino, čeprav jih tam najbolj primanjkuje, v sedanjih razmerah prav nič ne vleče.
Bolniki, ki prihajajo v ambulanto Golubove, so zelo različnih starosti, od ljudi pri dvajsetih pa do starejših od osemdeset let. Kar dva sta jo včeraj obiskala z velikim madežem, značilnim za boreliozo. »V gošči sem nabiral gobe. Klopi se me po navadi nočejo prijeti,« se pošali belolasi gospod. »Pozni ste že,« pa z njegovim odlašanjem s pregledom ni zadovoljna zdravnica, ki mu predpiše antibiotike in mu podrobno razloži, kako naj jih jemlje.
»Deset kil dol, pa bo okej«
Med pacienti je tudi gospod iz njene soseščine, ki zdravnico pouči, da bi morala malo počasneje voziti svoj avto. Njeno pomoč potrebuje zaradi otekline pri očesu, ki ga zelo moti. »Vidim pa še dobro,« pristavi. Zdravnica zatipa zamašeno žlezo, ki jo morajo prerezati v bolnišnici. Svojemu sokrajanu izmeri še tlak, ki ga označi kot »ena a«, nekoliko slabši pa so rezultati pri merjenju sladkorja. »Za deset kil moram dol, pa bo vse okej,« se zaveda gospod.
Vmes neprestano zvonijo telefoni, zdravnica pa hiti med glavnim prostorom ambulante in prostorom z zavesami, kjer srednja medicinska sestra Irena Čizmarevič previja paciente. Pri mnogih, ki pridejo z eno osnovno težavo, se ob pogovoru izkaže, da jih imajo še cel kup. Pri starejšem gospodu, ki sprva slabo sliši in mu v prostoru z zavesami izperejo sluhovoda, tako zdravnica ugotovi, da ima tudi kožne spremembe, ki jih je treba operirati. Pomoč potrebuje tudi njegova žena, sladkorna bolnica, ki so se ji odprle razjede na nogi. Zdravnica poudari, da je treba nekako zajeziti zatekanje, zaradi katerega se rana ne more prav celiti. Bolnica bo dobila ustrezna zdravila, svetuje pa ji tudi, naj ob sedenju noge z nečim podstavi, kar bo prav tako pomagalo. »Imamo srečo, da jo imamo. Kolikor slišim, vsi niso tako dobri,« se gospa nasmehne, ko se poslavlja.
Med ponedeljkovimi pacienti Golubove (poleg »njenih« je tudi nekaj pacientov kolegice, ki jo nadomešča) je tudi fant v športni opravi, ki pove, da si je poškodoval prst na nogi. Zdravnica ga pregleda in pošlje k fiziatru, namesto superg pa mu svetuje čevlje s tršim podplatom, ki bolečega prsta ne bo dodatno obremenjeval. Veliko je tudi bolnikov, ki imajo hude ortopedske težave. Mlajša gospa težko hodi, predklon, ki ga skuša narediti, pa je zanjo vidna muka. Potrebovala bo operacijo, ugotavlja Golubova, a kaj, ko so čakalne dobe zelo dolge. Zdravstvena blagajna se ne zaveda, meni zdravnica, da se takšne težave ne pojavljajo več le pri starejših: »Investirati bi morali v takojšnje skrajšanje teh čakalnih dob. Ko čakajo na operacijo, so ti ljudje na bolniškem dopustu, saj ne morejo delati. Na fizioterapijo čakajo po tri mesece, na operacijo osem mesecev... Medtem se jim dela škoda, ki je včasih nepopravljiva.«
Kaj se dogaja z njihovo hrbtenico in kolki, bolnikom pojasnjuje s pomočjo ilustracij v strokovnih knjigah in plastičnih modelov. »Verjamem, da vas vse boli,« odgovori starejši bolnici, ki ima niz ortopedskih težav. Svetuje ji, naj torbice ne nosi na ramenu, saj to njene težave še poslabšuje, in ji pokaže, kako delati primerne vaje.
»Zadnji« bolnik z najnevarnejšo težavo
V sosednjem prostoru diplomirana medicinska sestra Urška Bračič v okviru referenčne ambulante (sodobnejša oblika dela v osnovnem zdravstvu) bolnikom svetuje, kako živeti bolj zdravo. »Rdeče meso je dobro malo omejiti. Pa paštete, hrenovke in podobno, jeste to pogosto?« je slišati iz »njenega« dela ambulante. Za posameznika si vzame tudi po tri četrt ure. Okoli poldneva zadovoljna pove, da pacientka, ki je bila prej verižna kadilka, zdaj kadi le še občasno, in to kvečjemu okoli dve cigareti na dan. »Še večji so uspehi pri hujšanju. Nekateri so izgubili tudi po dvajset ali trideset kilogramov,« doda Golubova, ki pravi, da so referenčne ambulante za paciente in s tem tudi za zdravnike zelo velika pridobitev. Zdravnik bi si ob polni čakalnici in številnih težavah, ki jih je treba reševati takoj, zelo težko vzel šolsko uro za vsakega pacienta.
V ponedeljek se je v ambulanti Jane Golub zvrstilo 78 bolnikov. »Kar miren dan. Minuli teden je bilo obiskov v enem dnevu tudi več kot 90,« je ugotavljala, ko sta jo sodelavki sredi dopoldneva prišli opomnit, da pred vrati stoji vse več bolnikov. Z izjemo manjše poškodbe glave, ki pa so jo oskrbeli v ambulanti, včeraj ni bilo »nujnih« bolnikov. Kakšen dan jih je tudi po več hkrati, pravi, za svojega pacienta pa se je močno zbala tudi minuli teden, ko je delala popoldan. »V ambulanto je prišel kot čisto zadnji. Mislil je, da ga samo malo tišči, in težave pripisoval vročini zunaj. V resnici je imel pljučno embolijo, ki je ogrožala njegovo življenje. Na srečo je preživel.«
