Birokratski hrošč

A li je normalno, da je pri nas nenavadno, če hitro in brez nepričakovanih zapletov opravimo nujne opravke z državnimi upravnimi organi, ki nam jih nalaga ta ali oni zakon, predpisan od vlade in parlamenta, oziroma ta ali oni odlok lokalnih oblasti?

L e kdo med nami zaradi slabih izkušenj z zbiranjem, pridobivanjem in prenašanjem vseh potrebnih papirjev za en državni žig (večkrat s še dodatno plačanim blagoslovom notarja) nima kepe v želodcu in odpora do neodložljivih poti v različne državne upravne službe in njihove lokalne podaljške?! Čeprav bi v informacijski dobi vsenavzočega "velikega brata" državni uslužbenci lahko že iz enega prinesenega papirja običajno razbrali, da v konkretnih primerih ne gre za nekega vnaprej sumljivega nebodigatreba "lumpa", ki bi rad državo na vsak način pretental, moramo svojo neoporečno identiteto dokazovati s pisano papirnato solato (medtem ko se veliki lumpi državi na skrivaj smejijo). Le tistim, ki so dovolj visoko znotraj tega slabo naoljenega državnega administrativnega aparata, za take banalnosti ni treba zapravljati časa - v vrstah čakajočih. Zanje tudi naša birokracija dela kot dobro navita ura...

Č e pa pogledamo na banalne opravke z državnimi organi in njihovimi mnogoterimi seski z zornega kota "navadnega" človeka, anonimnega posameznika, je drugače. Za vse mora prositi in oblesti kup različnih okenc, preden končno dobi, kar je hotel, pa še kaj zraven, običajno kakšen račun. Verjetno pa je najteže biti v koži tujca, ki prosi za ureditev ali podaljšanje dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje, za delo, morebiti za azil ali celo za državljanstvo. Tu gre namreč za tako od države posvečeno delo državnih uslužbencev, da lahko človek na koncu dobljeno potrdilo ali dokument sprejme kot samo božjo milost.

Ž e na začetku mandata je naša sedanja vlada v koalicijski pogodbi napovedala vojno zbirokratiziranosti lastne državne uprave. A birokracija je kot večglavi zmaj, eno glavo mu odrežeš, pa že zraste nova - če ne zaradi drugega, pa zato, da bi "pogruntala", kako rezati druge. Da vladni predstavniki mislijo resno z reformiranjem državne uprave, ki naj postane ljudem bolj prijazna, bi lahko (naivno?) sklepali po tem, da so posebni ministrski svetnici naložili, naj pripravi korenit in dolgoročen protibirokratski program za državno upravo, kar lahko pomeni najmanj to, da bo ministrska svetnica dolgo "svetila" pod roke podrejenim birokratom.

T oda ko se vlada loteva te protibirokratske reforme, zlasti s poenostavljanjem postopkov pridobivanja različnih dovoljenj (za raznimi dokazili naj bi poslej namesto nas brskali državni uradniki sami) in urejanja različnih statusnih sprememb državljanov in podjetij na enem mestu, s čimer imajo navadni smrtniki dejansko največ preglavic, bo morala prej ali slej spremeniti tudi poslovne manire in zakonske (etične) norme za vrhove državne uprave! Na primer glede mogočega enoletnega krepčilnega parazitarstva dolge vrste odpisanih ljudskih izbrancev iz vrst poslancev in ministrov; pa tudi glede spoštovanja zakonskih rokov pri izvajanju določenih obveznosti, ki se jih državljani morajo držati, sicer jih doletijo sankcije, medtem ko jih državni upravni organi svojevoljno raztegujejo. D okler birokratskega hrošča neučinkovitosti ter pišmeuhovskega odnosa do navadnih občanov, državljanov in davkoplačevalcev ne bodo zatrli na gornjih vejah državne uprave, se bo tudi na spodnjih slej ko prej živahno bohotil naprej. In če bi se zatiranja birokratskega hrošča dejansko lotili sistematično, od vrha navzdol, bi se njegovi učinki dokaj hitro pokazali - tudi v večjem zaupanju državljanov do državnih institucij (ki je zdaj precej na psu, razen glede predsednika države in vlade) in širše - v bolj dobrovoljnem in prijaznem družbenem ozračju, kot ga imamo.