Zatrjuje, da je dve leti v duhu pokorščine sledil nasvetom nadškofa Turnška, naj se v javnosti ne pojavlja in naj ne daje nobenih izjav. Nadškof ga je poskušal prepričati, da je bil kot ekonom postavljen za to, da dobro gospodari in odgovarja za vse. Toda Krašovec zatrjuje, da je "o vseh večjih zadevah odločal celoten Škofijski gospodarski svet", vodstvo škofije pa je postavilo kadre, ki so bili po dekretu odgovorni za posamezna vprašanja, zato se je odločil, da lahko prevzame del krivde, ne pa tudi vse.
Kot dobro vedo vsi, ki so dobili Krašovčevo pismo, smo dogajanje v mariborski (nad)škofiji v letih 2000–2005, ko so se sprejemale ključne gospodarske odločitve, v Dnevniku (29. septembra in 1. oktobra 2012) rekonstruirali prav na podlagi njegovih navedb, ki temeljijo na zapisnikih sej pristojnih organov pravnih oseb v sistemu in na drugi dokumentaciji. Vodili so nas podobni motivi kot avtorja pisma: želja, da dejstva, ki omogočajo bolj kompleksen in bolj verodostojen prikaz dogajanj v nadškofiji, ne ostanejo "v arhivu", se pravi nedostopna javnosti. Cerkvenega vodstva ne pismo ne Dnevnikovo pisanje nista vzradostila.
Oba omenjena članka sta naletela na "ogorčenje" v cerkvenih krogih. Toda obtožbe nadškofa Stresa in nadškofa Turnška, češ da smo predstavili neresnična in zavajajoča stališča, s podnaslovi in naslovi, ki so sledili vsebini, pa celo napadli Cerkev, so najmanj nenavadne. Oba namreč dobro vesta, da so navedbe v člankih skladne s Krašovčevimi navedbami, za katere ima oporo v zapisnikih, sprejetih strategijah in drugih dokumentih. Če to ni tako in je morda Krašovec kje zavajal, imajo škofje vse možnosti, da na to opozorijo.
Mirko Krašovec se je na kritična članka v Dnevniku, objavljena 29. septembra 2012 in 1. oktobra 2012, odzval z daljšo izjavo "Resnica o odločanju brez razloga za obtoževanje". V tej izjavi, ki jo je rahlo spremenjeno poslal tudi Dnevniku, objavil pa jo je tudi v 42. številki Družine, izrecno zanika, da bi objavljene podatke Dnevnikova novinarka dobila od njega, kar drži. Dodaja, da je "dokument" škofom in nekaterim drugim osebam poslal "z izrecno prošnjo, da se ne posreduje tretjim osebam". V njej je tudi zapisal, da ni želel nikogar obtoževati, ker da "ni razloga za obtoževanje" posameznih odgovornih članov svetovalne in upravne narave, ne škofov ne drugih posameznikov, z namenom, da bi netili spore in rušili edinost. Poudaril je še, da je pismo poslal, da bi "znotraj Cerkve pospešili verodostojno presojo odgovornosti v načrtovanju, odločanju in upravljanju gospodarskih dejavnosti v nadškofiji Maribor, na temelju resnice, pravičnosti in ljubezni".
V pismu, s katerim razpolagamo, je bil v presojanju odgovornosti škofov precej bolj določen. Krivda je lahko le skupna, zatrjuje. Tudi zato je pritiske, naj prevzame vso krivdo, označil kot "kamenjanje" in javno obsodbo na "grešnega kozla". Maja letos naj bi mu, na primer, eden od škofov sporočil, da "Slovenija nujno potrebuje grešnega kozla. Prav je, da si to Ti, ki si dal idejo, odreci se tudi kanonikatu." V to Mirko Krašovec očitno ni mogel privoliti…
Mirko Krašovec v svoji izjavi, ki jo je poslal Dnevniku (med pismi bralcev je bila objavljena tudi v Družini), naše rekonstrukcije ključnih dogajanj v (nad)škofiji ne zanika, nekatera dejstva le pojasnjuje. Tako je med drugim napisal: "V zvezi z izjavo nadškofov, da 'gospodarska uprava pri vseh poslovnih odločitvah škofije ni samo sodelovala, ampak jih je ŠGS (Škofijskemu gospodarskemu svetu) tudi v celoti predlagala v potrditev', še pojasnjujem, da je strategijo Škofije Maribor leta 2003 sprejel sam ŠGS na predlog zunanjih svetovalcev, gospodarska uprava pa jo je le izvajala in svoje predloge dajala v potrditev. ŠGS je sprejemal odločitve, ki spadajo po naravi v lastniške odločitve." (poudarila R. I.) Dodaja še, da je bilo poslovodstvo Zvona Ena avtonomno v okviru zakonskih in statutarnih pooblastil, nadzorni svet Zvona pa ni odločal operativno o zadevah poslovodstva, za katere je bilo pristojno; o kreditih in optičnem omrežju T2 je bil le seznanjen.
Glede pristojnosti ŠGS je nekdanji ekonom precej bolj določen v svojem pismu. Pojasnjuje, da je gospodarsko dejavnost Nadškofije Maribor mogoče razdeliti v dve obdobji. V prvem obdobju, ki se je zaključilo v letu 2003, je tudi škofijske finance vodil duhovnik in ravnatelj gospodarske uprave, torej on sam. Kot mejnik, pravi, se lahko postavi prodaja Krekove banke. V letu 2003 pa se začne drugo obdobje. V tem letu je bila v maju sprejeta strategija Škofije Maribor, ki jo je naročil in sprejel ŠGS in ki je omogočila "spontano" ekspanzijo poslov v Zvonovih brez nadzora poslov in portfelja Zvona.
Kramberger predal poslovanje Stresu
"Odločitve in dejanja po letu 2003 so torej vzrok finančnega poloma Nadškofije Maribor. Od leta 2001 dalje je ŠGS pripravljal strokovne utemeljitve za naložbe s kadri, ki jih je tudi sam 'nastavil'". Posebej pove, da je družbo P & C Velenje, d. o. o., ki je pripravila strategijo, "pritegnil dr. Anton Stres". Krašovec tudi poudarja, da dokumentacija jasno kaže, da je vse odločitve sprejemal ŠGS na svojih rednih sejah in tako usmerjal delovanje Škofijske gospodarske uprave. ŠGS naj bi imel celo "bistveno večjo funkcijo, kot je to predpisano v kodeksu". O odločitvah ŠGS so bili "skrbno vodeni zapisniki, ki jih je redno podpisoval dr. Anton Stres, ki je tudi vodil seje, po njegovem odhodu v Celje njegov naslednik dr. Peter Štumpf, za njim pa koadjutorji, ki so po imenovanju iz Vatikana bili zadolženi za gospodarstvo Nadškofije." Zelo jasno tudi zatrdi, da je (nad)škof Kramberger gospodarjenje v (nad)škofiji leta 2000 predal prav pomožnemu škofu Stresu. Ob tem pa poudarja, da zapisniki sej ŠGS kažejo, da "glede na notranja pravila nadškofije ni bilo nobenih pomanjkljivosti, zato ni nobenega razloga za negativno ali pristransko prikazovanje te dejavnosti v javnosti".
Krašovec je prepričan, da so v skladu s takratno zakonodajo vsi člani uprave odločali in delali "v dobri veri in z dobrim namenom" ter "v skupno dobro vseh Slovencev, kar nima nič skupnega s tajkunstvom, katerega značilnost je bogatenje na račun slabitve gospodarskih družb". Pri tem so se opirali na izvedence v gospodarstvu in na zakonodajo, škofje so zaupali izvedencem, Krašovec škofom in izvedencem, zlasti finančniku mag. Dušanu Zazijalu, ki je od leta 2004 kot drugi član uprave strokovno bedel nad naložbami in odgovarjal neposredno Stresu. Krašovec trdi, da ga je Stres v letih 2002, 2003 kot ravnatelja ŠGU "odstranil" od financ, za te naj bi skrbeli laiki, te pa naj bi postavil tedanji škof Stres v sodelovanju s škofom Marjanom Turnškom. Od tedaj naj bi Krašovec pokrival le župnije, nepremičnine, denacionalizacijo, orglarsko delavnico itd. Pri naložbah naj bi sodeloval le kot izvajalec. Prav vsi, se strinja Krašovec, so podcenili nevarnosti krize, ki se je izkazala za "stoletno". Kaj je tičalo v ozadju usodnega zaupanja – pohlep, lahkovernost, premajhna finančna prekaljenost ali prevelika želja omogočiti podlago za ambiciozne pastoralne načrte, se Krašovec v pismu ne sprašuje.
Iz pisma je razvidno, da je Krašovec že pred meseci obema nadškofoma poslal besedilo z naslovom Finančna kriza nadškofije Maribor v luči resnice, pravičnosti in ljubezni. Skupaj z njima je želel pripraviti "načrt za celovito informiranje javnosti". Nadškofa nista odgovorila, zato je dokument poslal še drugim škofom, odgovornim osebam cerkvenih medijev in še komu. Odziva ni bilo, prav vsi so se "zavili v molk". Zato je dokument sam dopolnil s podatki, pa tudi s "specifikacijo pristojnosti odgovornih oseb in teles."
Krašovca je, kot je razvidno iz pisma, zlasti vznemirila izjava SŠK iz februarja 2011, "ki ni v skladu z resnico", v kateri so škofje zapisali, da je "gospodarska uprava (v mariborski nadškofiji) prevzemala prevelika tveganja s sredstvi, ki so bila last Cerkve in njenih vernikov", pri tem je "presegala svoja pooblastila", "odpovedal je tudi nadzor". Prav ta izjava ga je spodbudila, da se je odločil pregledati zapisnike sej. Na podlagi ugotovitev je oblikoval izjavo, ki bi bolj pravično predstavila dogajanje, a je nato od Turnška dobil "signal", da za izjavo ali za intervju v Družini ni primeren čas.
Za A. T. Kearney še avgusta 2010 naložbe vredne 439 milijonov evrov
Nekdanji ravnatelj (nad)škofijske gospodarske uprave v svojem pismu razkriva tudi nekatere do zdaj neznane podrobnosti in ozadja nadškofijskih poslov. Potrdil je Turnškove in Stresove navedbe, da škofija Maribor ob začetku gradnje finančne piramide vanjo (razen začetnega kapitala) ni vložila niti enega evra. Holdinga Zvon Ena in Zvon Dva sta se namreč samostojno financirala pri bankah. A obenem je tudi razkril, od kod izvirajo več kot 20-milijonski, zapadli dolgovi, zaradi katerih je Nadškofija Maribor že izgubila nekatere manjše nepremičnine. Med drugim so "ogroženi" njen sedež v središču Maribora, samostan Studenice in tudi dvorec Betnava z okoliškimi gozdovi.
Res je, da mariborska nadškofija iz družbe Gospodarstvo rast, večinske lastnice Zvona Ena Holdinga, po javno dostopnih podatkih ni dobila niti evra dividend, ki bi jih prelivala v druge dejavnosti. Toda prav njeno sedemletno obvladovanje velikega dela slovenskega gospodarstva je pripomoglo k razcvetu pastorale in gradnje številnih novih objektov.
Največji zalogaj zanje je bila gradnja in obnova kompleksa na Vrbanski ceti v letih 2006 in 2008, ko so na novo zrasli stavba za gimnazijo, telovadnica in prostori za dom in dijake. Po Krašovčevih besedah so uporabili vsa sredstva, ki so jih kot odškodnino za najemnino dobili od države, sama nadškofija pa se je dodatno zadolžila za okoli deset milijonov evrov.
Manj "uspešna" je bila nadškofija z obnovo dvorca Betnava, ki je propadel, škode je imela v višini več milijonov evrov. Za projekt je namreč kot izvajalca najela velenjski Vegrad, s katerim se je nato tudi dogovorila za končni odkup posebej za to ustanovljene družbe. Ker so bile pri projektu ugotovljene hude nepravilnosti, je morala nadškofija vračati evropska sredstva. Tudi zaradi lastne krivde pa je izgubila še določena druga sredstva.
Krašovec v svojem pismu še razkriva, da naj bi nadškofija pri bankah skupno najela za 17,5 milijona evrov posojil, če k temu prištejemo še druge obveznosti (jamstva...), pa se ta številka povzpne na 23 milijonov evrov. Kot smo že razkrili v Dnevniku, so le banke Sparkasse, BKS in Raiffeisen vložile za okoli 20 milijonov evrov izvršb.
Po naših informacijah se nadškofija z bankami pogaja o reprogramu obveznosti, pri čemer naj bi si želeli 18 milijonov evrov za obdobje 20 let.
Težko se je sicer strinjati s Krašovčevo trditvijo, da posojil, ki sta jih najela Zvonova, ne smemo pripisati nadškofiji, ker da sta jih najela za svoje potrebe. Ne moremo namreč mimo dejstva, da je odločitve za (danes) visoko tvegane naložbe potrjeval ŠGS. Četudi nadškofija ni najela več sto milijonov evrov posojil ali zanje jamčila, pa sta jih holdinga najela izključno z namenom financiranja taistih naložb, tako doma kot v tujini.
Krašovec tudi vztraja, da sta upravi obeh holdingov ravnali odgovorno in gospodarno, pa čeprav so se pri bankah zadolževali v veliki večini kratkoročno, posojila pa nato vsako leto vedno znova podaljševali. Poudarja, da so vrednosti naložb do konca leta 2008 krepko presegale njune obveznosti. Navedel je tudi več cenitev. Tako je A. T. Kearney še v avgustu 2010 ugotovil, da so velike naložbe vredne 439 milijonov evrov, pri čemer je bilo obveznosti za 24 milijonov evrov manj.
Opozorimo tudi na to, da je novembra 2006 novi nadzorni svet holdinga Zvon Ena, ki mu je predsedoval ravno Krašovec, sprejel sklep glede razdolževanja. Projekt stabilizacije in dezinvestiranja naj bi se začel izvajati ob koncu leta, vendar do tega nikoli ni prišlo. Nasprotno, banke so začele Zvon Ena Holding obvodno financirati prek Zvona Dva Holdinga, pa čeprav ta nikoli ni bil v večinski lasti večjega Zvona. Zaradi tega incestnega razmerja je Zvon Dva Holding tudi končal v stečaju.
Še kot zanimivost. Vojko Šiler, ki je avgusta 2008 kot izvedenec ocenil, da vrednost optičnega omrežja T2 in gradbenih objektov znaša več kot 900 milijonov evrov, je marca letos postal član uprave T2. Tja ga je imenoval Gratel Jurija Krča, ki je iz lastništva izrinil Zvon Ena Holding.
