Velika večina nastopajočih iz vrst visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, sindikalistov in študentov - kar 60 se jih je prijavilo k razpravi - je svoje nastope intoniralo črnogledo. S konkretnimi opisi uničujočih posledic varčevalnih ukrepov, ki se že kažejo, so dokazovali, da so varčevalni ukrepi del problema in ne rešitve.
Honorarne sodelavce in asistente že odpuščajo
Na univerzah, je bilo slišati, že odpuščajo honorarne sodelavce, povečujejo prispevke študentov, odslavljajo asistente, prav ti pa vodijo vaje in tako skrbijo, da študentje kaj razumejo. Dekani bi še bolj odpuščali, so zatrdili v Visokošolskem sindikatu Slovenije, a jih ovirajo odpovedni roki... In vendar naj bi dobili še celjsko in novomeško univerzo.
Nekdanji minister je poslance zato dramatično pozval, naj preprečijo "romunizacijo" visokega šolstva. Poudaril je, da država že ogroža javne univerze in izvedbo bolonjske reforme. Uničujoče je drobljenje univerz. Dr. Ivan Svetlik je tudi prepričan, da je ministrstvo zakonsko spremembo, po kateri bodo zavodi, ki se bodo pozabili ali "pozabili" na novo akreditirati, lahko vnovič zaprosili za tako imenovano prvo akreditacijo, nekomu napisalo na kožo. V tem primeru namreč Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) ne bo treba ocenjevati, kako je pozabljivi zavod delal sedem let... Svetlik je tako kot mnogi drugi dokazoval, da bo tudi v mednarodni skupnosti negativno odmeval poskus vlade, da si podredi sestavo sveta NAKVIS. Podobno je menil predsednik Študentske organizacije Slovenije Mitja Urbanc, ki je bil jasen: "Visokošolski zavodi so doslej imenovali 5 članov od 11, vlada bo zdaj imenovala 8 članov od 11. Nedvomno se oddaljujemo od evropskih standardov."
Minister Žiga Turk se s kritikami novele seveda ni strinjal. To, da bi vlada imenovala večino članov sveta, pomeni le to, da se je odločila za strokovne kriterije, doslej pa so prevladovali predstavniški. Zavodi so namreč v svet delegirali svoje predstavnike, ti so ocenjevali svoje ustanove. Seveda pa se vlada ne bo vmešavala v ocenjevanje programov, je zagotovil minister in ponovno poudaril, da predlagane spremembe povečujejo avtonomijo univerz. Je pa odkrito povedal, da bo letos visoko šolstvo kljub 7-odstotnemu finančnemu rezu preživelo. Če pa bo prihodnje leto še ob 8 odstotkov sredstev, pa o tem ni več tako zelo prepričan...
Plače v visokem šolstvu padajo že od leta 2005
Za Mateja Makaroviča in Matjaža Tomšiča, predstavnika zasebnih visokošolskih zavodov, zakonska novela ni v ničemer sporna. Si želimo demokracijo ali korporativizem, je glede sestave sveta NAKVIS retorično vprašal prvi in poudaril, da tako kot doslej niso smele univerze pritiskati na svoje delegate, naj glasujejo v njihovem interesu, tako poslej ne bo smela tega početi vlada. Tomšič je k temu dodal, da so polemike okoli sestave sveta v največji meri odraz prizadevanj lobijev, da bi "preprečili vstop novih igralcev" v visoko šolstvo.
Peter Glavič je postregel z vrsto primerjalnih podatkov o položaju slovenskega visokega šolstva, ki razkrivajo, da mu gre slabo že dolgo vrsto let. Leta 2009 je le osnovno šolstvo dobivalo nadpovprečen delež javnih sredstev, srednje šole podpovprečen, visoko šolstvo pa globoko podpovprečen. Po številu učiteljev na študenta imajo slabše razmerje od nas le Indonezija in Grčija. Plače v visokem šolstvu že od leta 2005 padajo, nekoliko so se dvignile le leta 2010 in 2011. Kakšne so te marsikje, je povedala Agata Šega z ljubljanske FF: "Po dvajsetih letih dela in doktoratu zaslužim kot šofer mestnega avtobusa. Pa še to plačo mi hočejo znižati." Marija Javornik Krečič z mariborske univerze je povedala, da vodstvo UM varčuje tako, da na fakultetah ne izplačujejo več nadobremenitev, čeprav s tem kršijo veljavne pogodbe. " Z nami ravnajo kot z Vegradovimi delavci," je dejala.
Na akademiji vadijo na razglašenih klavirjih
Morda najbolj dramatično so boleče posledice varčevanja orisovali študentje in dekani umetniških akademij. Miran Zupanič, dekan AGRFT, je med drugim povedal, da na fakulteti, ki že 66 let deluje v neustreznih pogojih, nima niti enega kvadratnega metra lastnih prostorov. Zdaj bodo morali denar, ki so ga privarčevali za opremo bodoče novogradnje, porabiti za preživetje. Vseeno je zagotovil: "Ne bomo tekali za vašimi palicami in ne bomo vam jih prinašali..." Še bolj nazorni so bili študentje in vodstvo Akademije za glasbo: "Nimamo denarja za menjavo tipk ali strganih strun, vadimo na razglašenih klavirjih; nekatera predavanja se zaradi pomanjkanja denarja ne izvajajo več." Nekdo je opozoril, da v resoluciji o razvoju visokega šolstva do leta 2012 ni glasba omenjena "niti enkrat samkrat, umetnosti tako rekoč ni", slišati pa je, da oblast razmišlja celo o ukinitvi javnih glasbenih šol, čeprav bi morala vedeti, da "med delinkventi in zasvojenci z mamili ni učencev glasbenih šol..." Slišati je bilo tudi, da ni več gotovo, da bodo v prihodnjem študijskem letu sploh še lahko razpisali programe za študij glasbe. "Tisti, ki bodo imeli denar, bodo šli v tujino, drugi pa..." je bil jasen dekan AG Andrej Grafenauer, ki je zato predlagal ustanovitev sklada za financiranje nacionalno pomembnih programov. Minister Turk je idejo podprl, a obenem takoj napovedal, da dodatnih sredstev za to ni in da se bo vnel hud boj za definiranje nacionalne pomembnosti programov... Za manjšino razpravljalcev so bili mnogi nastopi le "prazen teater", denimo za Andreja Kovačiča, absolventa doktorskega študija in predstavnika gospodarstva. Kovačič je prepričan, da nas lahko reši le "uporabno znanje", namenjeno gospodarstvu. Kovačič si je prislužil smeh in aplavz tudi nasprotno mislečih...
