Zadruge so iz kmeta naredile egoista

Za nepovezanost krivi predvsem zadružni sistem, ki je zaradi delovanja na kooperacijskih temeljih kmeta postavil v položaj "ti prideluj, za vse drugo bomo poskrbeli mi". "Kmet se tako ni čutil odgovornega za nič drugega kot za svoje preživetje. Posledica je, da je iskal ovinke in se na neki način začel vesti neetično, egoistično, da je bolje preživel. Vprašajmo se samo, kateri od velikih kmetov, ki so letos pšenico prodali v Avstrijo ali na Hrvaško, bi, ko je prišel tuji kupec k njemu na dvorišče, rekel: 'Ne, sem član zadruge, moja zadruga mora živeti, prodal bom preko nje.' Prepričan sem, da bi pšenico, četudi bi bila razlika v ceni le dva ali tri evre za tono, vseeno prodal v Avstrijo," nam je pred odprtjem jubilejnega, 50. kmetijskega sejma Agra v Gornji Radgoni povedal profesor Osterc.

V Gornjo Radgono prihaja že 50 let. Bil je tudi na prvem sejmu leta 1962 - kot folklorist in študent. "Takrat je bila to radgonska veselica z nekaj mehanizacije, na kateri se je malo več pilo kot danes," se spominja. Kasneje je Jože Osterc sejem obiskoval v vlogi kmetijskega ministra (najprej v Demosovi in nato še v prvi Drnovškovi vladi), danes pa kot predsednik Ekosocialnega foruma Slovenije. Ko je bil prvič minister za kmetijstvo, je opozarjal na potrebo po večji samooskrbi s hrano, čeprav se je gibala okoli 80 odstotkov, in na potrebo po povečanju kmetij. In kaj se je zgodilo v teh dvajsetih letih? Povprečna slovenska kmetija se je v tem času povečala le za okoli 1,5 hektarja, samooskrba pa zmanjšala za približno 20 odstotkov. "To me je lani spodbudilo, da sem šel k našim agrarnim ekonomistom in jih prosil, naj mi izračunajo, kaj pomeni padec samooskrbe za en odstotek v številu delovnih mest. In dobili smo podatek, da smo v 20 letih izgubili 20.000 delovnih mest," zgroženo ugotavlja profesor Osterc.

Se vam zdi slabo, da gre slovenska pšenica v Avstrijo?

Zelo slabo, ampak kmet se mora obnašati poslovno. Kakšno manjšo razliko v ceni je mogoče pripisati nacionalni zavednosti, da bi doma dobili toliko manj za pšenico, kot so jim ponujali slovenski odkupovalci, to pa ne gre. Največji hec pa je, da bodo ti, ki so doma pšenico od kmetov odkupovali po 170 evrov za tono, kmalu od Avstrijcev kupovali (morda celo slovensko pšenico) po 260 ali celo 300 evrov. Če bi slovenskim kmetom krušno pšenico plačali po 220 evrov, pa je nihče ne bi prodal v Avstrijo.

So si torej peki in mlinarji sami krivi, da bodo surovino kupili po veliko višji ceni, kot bi jo, če bi pred žetvijo pristali na dogovor s slovenskimi kmeti?

V veliki meri. To je nesodelovanje med pridelavo in predelavo ter trgovino. Naša predelava se ne zaveda, da lahko najkakovostnejše blago dobi doma, ker ni transporta in ker ni obdelave pred transportom. Seveda pa morajo tudi sami spodbujati pridelovalce, da dosežejo norme, ki jih zahteva predelava. Značilen primer je zdaj Fructal. Grozi nam, da bo propadla pridelava sadja za predelavo v tem podjetju. To je bil pomemben vir dohodkov za kmetijstvo na tistem območju. Za nameček tam niso skrbeli niti za zadrževalnik Vogršček, da bi ga obnavljali. Mislim, da tudi ministrstvo za kmetijstvo in okolje tu ni odigralo svoje vloge. Ko sem bil še sam minister, smo se vsako leto pogovarjali o tem, ali je Vogršček poln vode ali ne. Šel sem tudi tja in kmetom rekel: "Poslušajte, do parcele smo vam pripeljali vodo, vi pa sejete pšenico in ječmen, namesto da bi pridelovali zelenjavo in izkoristili namakalni sistem."

Pšenico so letos v tujino prodajale tudi ali predvsem zadruge...

To je še huje. To pomeni, da te zadruge niso povezane s predelovalno industrijo in da jih sploh ne vodijo kmetje, ampak menedžment, ki je enak kot v vseh drugih podjetjih. V zadrugah ni zadružne miselnosti in zavedanja, da samo skupaj lahko. Če kmet zredi le petdeset prašičev, ni noben sogovornik predelovalni industriji. Če pa neka zadruga po enem tehnološkem sistemu zredi tri ali štiri tisoč prašičev enake kakovosti, se lahko pogaja z mesno industrijo. Če ima mesno industrijo v svojih rokah, pa sploh. Pri nas je bilo uničeno zaupanje in nič nismo naredili v dvajsetih letih, da bi ga ponovno vzpostavili.

Nad zadružnim sistemom sem zato najbolj razočaran. Bistveno več sem pričakoval od njega, kajti zakon o zadrugah smo dolgo dogovarjali in mislim, da je bil tisti iz leta 1992 dokaj dober. Takrat smo ugotavljali, da zaradi konfiguracije terena, zgodovinskih dogajanj, psihologije slovenskega kmeta ni mogoče v kratkem pričakovati velikih kmetij, ki bi lahko delovale kot podjetja. To pomeni, da bi morali samopreskrbo uresničiti z dokaj majhnimi kmetijami, majhne kmetije pa so na trgu nezaščitene. Če so nepovezane, so lahko predmet vseh mogočih špekulacij. In samo povezane lahko nastopajo organizirano in so lahko tudi močne. Pa takrat globalizacija še ni bila tako na pohodu, kot je danes. Danes je vse skupaj še hujše. Kapital nima nobenega usmiljenja.

Kako bi zadružni sistem postavili na novo?

Pripeljati je treba mlade ljudi in jih vzgojiti. Bil sem prepričan, da bo zakon o zadrugah omogočil tesno povezavo pridelave, predelave in trgovine. Slovenske zadruge bi morale imeti nekaj takega, kot je francoski zadružni trgovinski sistem Leclerc. Zadružništvo je bilo konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja pri nas med najrazvitejšimi na svetu. K nam so se hodili učit. V 70. letih prejšnjega stoletja pa so dovolili, da se je oblikovalo na drugih, tako imenovanih kooperacijskih temeljih. Če boste danes analizirali zadružni in zbornični sistem, boste videli, da ju obvladuje manjše število vplivnih posameznikov in da so bili nekateri zelo vplivni že v jugoslovanskem sistemu. Zato v teh institucijah ni vedenja in zavedanja o pomenu vzajemnosti, solidarnosti, ki sta nosilca klasičnega zadružništva.

In kako izboljšati samooskrbo?

Leta 1990 smo imeli več kot 80-odstotno samooskrbo, a sem v svoj program zapisal, da je cilj čim večja samooskrba prebivalstva s kakovostno hrano. Švicarji so takrat objavili, da narod, ki ne zna zagotoviti vsaj 80 odstotkov samooskrbe, ne more obdržati suverenosti. Zato je treba najti mehanizme, da ljudje ne bodo opuščali kmetovanja. Stoodstotne samooskrbe v Sloveniji gotovo ne bomo zagotovili, 80-odstotno bi pa lahko. A ne z odnosom, kakršnega imamo do kmetijskih zemljišč. Dovoljevali smo gradnjo industrijskih con, ki nekatere ne bodo nikoli delovale. Popolnoma je zgrešeno tudi to, da je aktualna vlada občutno znižala odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč, saj drugega mehanizma zaščite za zdaj ni. Kmetijski minister bi s tem ne smel soglašati. To, kar se nanaša na pridelavo hrane, je treba reševati strokovno, sicer "zaglaviš". Rodovitna zemlja je največja dobrina, ki jo imamo. Samo ta lahko zagotovi preživetje naroda.

Kako bi pa preprečili, da veliki trgovci ne bi hodili sadja in zelenjave kupovat na veletržnico v Padovo?

Če bi imeli zadružno trgovino a la Leclerc, bi bilo to zelo enostavno. Te stvari so povezane med seboj. A se ničesar ne da narediti s silo, pač pa le z vzgojo ljudi. In z ustrezno stimulacijo (s korenčkom in palico). Avstrijec bo šel v tri trgovine, če bo iskal neki domači proizvod in ga v prvih dveh ne bo našel. Če ga ne bo niti v tretji, šele potem bo kupil tuji izdelek, ne avstrijskega. Pri nas tega ni. Avstrijci so ves čas spodbujali nacionalno zavest, mi pa smo vse to opustili, ker smo hoteli iz kmeta narediti proletarca. Za globalno proletarizacijo, o kateri je sanjal Edvard Kardelj, je bila namreč nacionalna samozavest rakava rana.