Delavci bodo tlačeni toliko, kolikor se bodo pustili tlačiti

Časi, ko so sindikati delili krompir in organizirali sindikalne izlete, so bili tedaj že mimo. Naletel je na Primorje in na Kraški zidar, zdaj s svojim sindikatom vstopa v Kobilarno Lipica in ugotavlja, da stanje v javnih zavodih ni nič boljše kot v zasebnem sektorju. Ko se je maja na čelu kolone delavcev sprehodil do hiše Dušana Črnigoja, se je moral naslednji dan zagovarjati na policijski postaji. Danes se v Vipavski dolini srečuje s težkimi zgodbami, ki mejijo na in tudi že prestopajo rob obupa. Kakšen človek mora biti sindikalist, da lahko tole zdrži, ga vprašam. Po njegovem mora biti načelen in trmast, razumeti mora znati človeka in razmere v podjetju. "In vse to, kar preživljajo tvoji člani, si moral v preteklosti tudi sam dati skozi," dodaja.

Koliko dialoga je bilo v zadnjih odmevnih primerih potapljajočih se družb?

Na žalost se v veliki večini podjetij socialni dialog začne šele takrat, ko so ta v škripcih. Ko dejansko vidijo, da bodo prišla v še večje težave, če ne bodo sodelovala s sindikati oziroma delavci. Jasno pa je, da brez soudeležbe pri odločanju družba na dolgi rok ne more biti uspešna.

Kaj se je dogajalo z delavci v teh podjetjih, katere kršitve so bile najhujše?

Slovensko gradbeništvo je bilo dolgo in je še prepuščeno samemu sebi. Prišlo je do razvrednotenja gradbenega poklica in s tem je bil odprt lov na poceni delovno silo na Balkanu. Ko sem prevzemal delo v sindikatu, sem bil trdno prepričan, da bo vsaj v gradbenem sektorju, kjer je veliko tujcev, prišlo do korenitega premika. Da se bo dobila skupina "jeznih" delavcev, ki bo na tak ali drugačen način pokazala svoje nezadovoljstvo in s tem vsaj malo ustrahovala delodajalce. A to se ni zgodilo. Prišel sem do zaključka, da je moč kapitala tako velika, da so ti delavci, ki prihajajo s trebuhom za kruhom po 1000 kilometrov daleč in še več in ki jih doma čaka mnogo lačnih ust, podrejeni samo enemu cilju: da morajo vsak mesec nekaj zaslužiti in nekaj poslati domov. Pa četudi delajo za 100 ali 200 evrov na mesec. Za 200 do 250 ur dela. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem doumel, da je zanje vsaka ura, ki jo prebijejo v samskih domovih, izgubljen čas in strošek. V njihovem interesu je delati čim več, to pa je voda na mlin delodajalcem. Če pa govorimo o kršitvah, so daleč največje preveliko število oddelanih ur, slabi varnostni pogoji, ki vladajo na gradbiščih, in seveda plačilo.

V Primorju je bilo zaposlenih tudi veliko domačinov. Zakaj ti niso nikoli dvignili glasu?

V vseh večjih gradbenih podjetjih se je skozi leta oblikoval lik velikega vodje, ki je bil tako strašansko močan, da kdor tega ni doživel, skorajda ne bi mogel verjeti. Nikoli ne bom pozabil, kako je gospod Črnigoj prišel med ljudi in kako jih je v kratkem času prepričal, da ima prav. Če bi jim tedaj rekel, naj zagrabijo za samokolnice, krampe in lopate ter gredo delat, sem trdno prepričan, da bi jih več kot polovica to v hipu naredila, in to brez plačila.

Nekoč ste mi dejali, da niste več prepričani, ali se vi preveč cenite ali pa se delavci tako malo. Kaj ste mislili s tem?

V svoji preteklosti sem zamenjal kar nekaj delodajalcev, ker sem želel spoštovanje dogovorjenega. Vedno znova sem rekel ne moči kapitala, ki ga imajo v rokah delodajalci, ker sem se cenil in se še vedno cenim. Tudi ko sem postal zastopnik pravic delavcev, sem si izbral eno samo načelo: vse ljudi, ki pridejo do mene, želim poučiti in naučiti, da so največje bogastvo delodajalca ravno oni, ki pa so prepogosto označeni za glavnega krivca slabih poslovnih rezultatov delodajalcev. Zelo pomembno je, da sami dojamejo, da toliko, kot se bodo dovolili tlačiti, toliko jih bo delodajalec tlačil. Veliko časa porabim za to. Sem pa vedno znova šokiran, kako velika je moč kapitala in s tem delodajalcev, da popolnoma razvrednoti človeško osebnost. Spominjam se primera, ko delavci šest mesecev niso dobili že zasluženih plač, pa so bili tiho. S tem so dali zgled delodajalcu, da to lahko počne. Ti vedno znova poskušajo, do kam lahko gredo oziroma kje je tista meja, kjer delavec še vedno izpolnjuje svoje obveznosti in dolžnosti iz svoje pogodbe o zaposlitvi.

Kaj zahtevajo delavci od vas v kriznih časih?

Bistvo sindikatov je delati za preventivo, dogaja pa se nam, da jih več kot 90 odstotkov k nam prihaja s konkretno težavo. Delavec dolgo upa, da bo bolje, da bo delodajalec, ki je velikokrat njegov znanec ali prijatelj iz otroštva, vendarle dal tisto, kar mu dolguje. Šele ko pride njegovo upanje na dno, ko pridejo na dan razočaranje, bes in jeza, se obrne na sindikat. In tukaj smo namesto s širokim naborom prijemov soočeni z ozkim koridorjem, ki po navadi pelje v tožbe. Število tožb, ki jih vlagamo na delovno sodišče, se je močno povečalo. To pa obremenjuje delavca in državni aparat, ki nam potem očita, da preveč vplivamo na državno politiko in da s tem zaviramo gospodarski razvoj.

Kaj je po vašem mnenju šlo tako zelo narobe, da smo ostali brez gradbinca, ki bi se lahko prijavljal na večje razpise?

Končal se je avtocestni križ, prišel je čas recesije. Upad v gradbeništvu je bilo pričakovati. Ampak po drugi strani pa se je skozi vzpon slovenskega gradbeništva pred letom 2007 ustvarilo kar nekaj močnih gradbenih podjetij, ki so doma in v tujini dobila močne reference in bi bilo pametno, da bi se obdržala. Namesto tega so imela podjetja čez noč blokiran dotok svežih sredstev iz bank, država pa jih ni podprla, ker se je ta segment v zadnjih letih uveljavil kot sektor tajkunstva. Od politikov smo dobivali odgovore, da si ne upajo privoščiti podpreti tega sektorja, ker imajo na vsaka štiri leta volitve. In čeprav smo državi dopovedovali, da je to tretja največja dejavnost v Sloveniji, da za sabo potegne ogromno BDP, da bo toliko milijonov evrov manj v državnem proračunu, je bilo zaman. Na ekonomsko-socialnem svetu oktobra 2011 smo opozarjali, da je treba ohraniti vsaj Primorje. Nismo govorili o 900 ljudeh, ampak o 350 ljudeh, o srednje velikem podjetju. Vsi so se strinjali, danes pa vidimo, kje smo. Sprašujem se, kaj dela država, da bi zagotavljala delo slovenskemu državljanu.

Država torej ni odigrala svoje vloge?

Ne. Občutek imam, da se izgublja v lastnih igricah, kdo bo močnejši. To ni tisto, kar smo volili in želeli državljani od njih ob zadnjih volitvah.

Veste, kdo je v resnici bil skrivnostni ameriški investitor Frost, ki je v Primorje štirinajst dni neuspešno nakazoval denar?

Groza. Nisem mogel verjeti, da se to dogaja. Lasvegaški tip človeka z ameriškim naglasom. Znal je povedati štiri stavke. Zakaj denarja ni nakazal, ni znal odgovoriti. Živčno se je vmešal Ranko Mimović in nam očital, da se do človeka, ki bo prinesel denar, s tem vprašanjem obnašamo nespoštljivo.

Kje so danes vsi ti odpuščeni gradbeni delavci?

Veliko delavcev v Primorju je bilo tujcev. Ko so dobili odpoved, so še isti dan prek prijateljev, vez in poznanstev, ki so jih pripeljala v Slovenijo, odšli v Nemčijo, Avstrijo in druge evropske države opravljat zelo podobna dela. Ni pa bilo malo primerov, ko so delavci s stečajem podjetja izgubili stalno bivališče in s tem pravico do bivanja v Sloveniji, zaradi česar so bili odpeljani na mejo s Hrvaško. Niso se imeli niti priložnosti prijaviti na zavodu. Država je tukaj odigrala "lepo" vlogo in kakor slišim, si je s takšnimi dejanji okrnila ugled, ki si ga je dolga leta pridobivala. Zanimiva je zato statistika zavoda za zaposlovanje, ki teh ljudi nima nikjer evidentiranih, in so si lahko malce oprali roke, saj so na koncu številke brezposelnih nižje.

Delodajalci so jih odpeljali na mejo?

Ne, država. Ker niso imeli več pogojev za vizum.

Na zavodih pravijo, da delovna mesta za brezposelne vendarle so. Kakšna so ta delovna mesta?

Med argumenti za ohranitev Primorja smo sindikati poudarjali tudi to, da bo na pogorišču nastalo večje število manjših podjetij, ki bodo sicer zaposlila to delovno silo. Ampak zgodilo se bo nekaj drugega. V večjih podjetjih ima sindikat, ki odigra svojo vlogo, lahko močan socialni dialog. Ko pa govorimo o manjših podjetjih, v veliki večini govorimo o, oprostite izrazu, "šerifih", ki vodijo takšna podjetja in ki temeljijo na načelu delaj ali odidi. Spet je delavec potegnil najkrajšo.