Vox populi: Milan Zver ne bi prišel v drugi krog predsedniških volitev

Predsednika države volijo v vseh parlamentarnih demokracijah. Večinoma ga volijo v parlamentih, neposredno pa samo tam, kjer ima v svojih rokah tudi pomembne vzvode oblasti. Na primer v Franciji. Pri nas predsednik zgolj predstavlja državo in igra vlogo vrhovnega poveljnika vojske. Od osmih v ustavi zapisanih se je za omembe vredno doslej izkazala le pristojnost, da lahko zavrne imenovanje veleposlanikov, ki jih predlaga vlada. Neposredne volitve predsednika so s tega stališča precej nesmotrne, saj stanejo davkoplačevalce 4 do 5 milijonov evrov in še približno 15 milijonov za stroške petletnega delovanja predsednikovega urada. Vse to pomnoženo s štiri, kolikor predsednikov smo imeli doslej (Milan Kučan je prvič dobil 64 in drugič 56 odstotkov glasov, Janez Drnovšek tudi 56 in Danilo Türk pred petimi leti 68 odstotkov glasov), je kakšnih 80 milijonov evrov.

To je kar veliko denarja za to, da imamo slovenski državljani svojo "angleško kraljico". Dosedanje volitve so bile bolj prestižni kot pa realni boj za oblast. So nekakšna najdražja anketa javnega mnenja o razmerju med levico in desnico. Slednja je doslej še vedno potegnila krajši konec. Ivan Bizjak in Janez Podobnik sta v tekmi s Kučanom dobila 21 oziroma 19 odstotkov glasov, precej bolje se je izkazala Barbara Brezigar, ki je leta 2002 dobila 44 odstotkov, Lojze Peterle na zadnjih volitvah pa 32 odstotkov. Desnica tudi tokrat poskuša na predsedniški prestol postaviti evropskega poslanca. Razlika je v tem, da se je Peterle pred šestimi leti predlagal sam in tako zlasti SDS potisnil v položaj, da se je morala odpovedati svojemu kandidatu in ga - sicer s stisnjenimi zobmi - podpreti. Tokrat si v SDS česa takega niso več privoščili in so prvi za kandidata predstavili poslanca Milana Zvera, ki je tako hočeš nočeš postal kandidat desnice. Če ne v prvem, pa v drugem krogu.

Toda naša junijska raziskava javnega mnenja Vox populi kaže, da je veliko vprašanje, ali se bo Zver, potem ko je v igro vstopil dolgoletni, a zdaj že nekdanji prvak socialnih demokratov Borut Pahor, sploh prebil v drugi krog predsedniških volitev. Po naši anketi med doslej znanimi, a še vedno neuradnimi kandidati vodi Danilo Türk, ki bi, če bi bile v volitve v nedeljo, dobil 41 odstotkov glasov, na drugem mestu je Borut Pahor s 25 odstotki. Zver bi s samo 21 odstotki izpadel že v prvem krogu. Zmago Jelinčič bi bil četrti s skromnimi 5 odstotki glasov.

Ko je Pahor napovedoval svojo kandidaturo za urad na vogalu Erjavčeve in (stare) Prešernove ceste, so se politični analitiki začeli spraševati, ali ta poteza ogroža zmago Danila Türka. Vprašanje je dobilo pospešek tudi z nekaterimi izjavami strankarskih veljakov, da glas za Pahorja pomeni glas za desnico. Deloma je to res. Na vprašanje, koga bi volili, če bi v drugi krog volitev prišla Türk in Pahor, slednji sicer ne bi zmagal, a bi dobil skoraj še enkrat toliko glasov, kot mu jih je raziskava namerila za prvi krog. Od kod ti glasovi, precej nazorno pokažejo križanja odgovorov s strankarskimi preferencami vprašanih.

Med Pahorjevimi volilci bi bilo 33 odstotkov privržencev SDS, 15 odstotkov strankarsko neopredeljenih, 14 odstotkov tistih, ki so sicer odgovorili, da na strankarske volitve ne bodo šli, 13 odstotkov bi bilo glasov volilcev SD, 10 odstotkov PS, 6 odstotkov NSi, 5 odstotkov DL, 4 SLS in dober odstotek glasov DeSUS. Med tistimi, ki bi oddali glas za Türka, pa je največ (25 odstotkov) volilcev PS, 20 odstotkov tistih, ki se strankarskih volitev ne bi udeležili, 20 odstotkov bi prispevali strankarsko neopredeljeni, 16 odstotkov volilci SD, 9 odstotkov SDS, volilci DL in SLS po 4 ter DeSUS in NSi po 1 odstotek. Izraženo v razmerjih med Pahorjem in Türkom je strankarsko-predsedniški utrip približno naslednji: 75 odstotkov privržencev NSi bi volilo Pahorja in 25 odstotkov Türka. Pri volilcih SDS bi bilo to razmerje 70:30, DL in DeSUS 60:40 in SLS 50:50. V vrstah volilcev PS bi za Pahorja glasovalo 24 odstotkov, 76 za Türka, pri volilcih SD bi bilo to razmerje 40:60.