Foto: O delavcih, ki z veseljem delajo tudi 1. maja

Delo v steklarni je naporno, pripovedujeta z izmenovodjem v zmesarni Marjanom Gračnerjem - poleti je v hali tudi 70 stopinj, veliko je prahu in zelo hrupno, a kljub vsemu sta danes s svojim delom zadovoljna. Celo zelo zadovoljna, iskreno pripovedujeta.

Tovarna, ki danes doživlja ponoven razcvet, se je še pred dvema letoma utapljala v rdečih številkah. Leto 2009 so končali s krepko več kot 5 milijoni evri izgube. Podjetje se je, tako kot toliko drugih v času krize, znašlo pred stečajem. Že leta 2011 so ustvarili skoraj 50 milijonov evrov celotnih prihodkov in dosegli 958.000 evrov čistega dobička. Steklarno sta pred potopom rešila predsednik uprave Andrej Božič in strokovnjakinja za kadre Ksenija Špiler Božič, ki sta na ta položaj prišla z začetkom leta 2010. "Verjameva, da lahko uspeh dosežemo le z ljudmi. V slovenskih podjetjih več ne verjamejo, da je mogoče z ljudmi kar koli narediti. Direktorji mislijo, da bodo z rezanjem stroškov in nižanjem plač rešili podjetje. Ne bodo ga. Če z ljudmi slabo delaš, ti ne bodo dali dobrih rezultatov in delali dobrega produkta, podjetje se ne bo premaknilo nikamor. Najprej moraš vzpostaviti odnos in zaupanje z zaposlenimi," pravita Božičeva.

Nove frizure in vrnjeno samospoštovanje

Eden izmed prvih ukrepov, ki sta jih vpeljala v potapljajoče se podjetje, je bil - kljub enormni izgubi - dvig plač zaposlenim. S tem so imeli še dober milijon evrov dodatnih stroškov. Povprečna plača v steklarni je danes 1300 evrov bruto. "V ljudi je treba vlagati, če zahtevaš od njih, da boljše delajo," dodaja.

"Nisem verjela, ko so rekli, da bodo zvišali plače," priznava Mihaela Merzdovnik Obrez, ki je v steklarni zaposlena 14 let in vodi izmeno delavk pregledovalk, ki pakirajo in preverjajo izdelke. "Čakala sem na plačilno listo, da sem se prepričala, ali je bilo vse res, kar so obljubili," z nasmehom dodaja.

Ob prihodu Božičevih so imeli v Steklarni zelo visoko bolniško odsotnost, v povprečju 14-odstotno, v nekaterih enotah tudi do 20-odstotno. Zaposleni so imeli težave s hrbtenico, rokami, gibanjem, saj so preživeli veliko časa na delovnem mestu, se premalo gibali, slabo prehranjevali, večina je kadilcev, veliko ljudi je bilo na zdravljenju zaradi alkoholizma. Ženske so bile izčrpane in "uničene". Poleg fizičnih težav so se ubadale še s psihičnimi. Potem ko so zadnjih dvajset let delale za tekočim trakom, v svojem delu več niso videle nobene pozitivne stvari, ki bi jim izboljšala razpoloženje.

"Začeli smo jih pošiljati na tako imenovano preventivo, na posestvo na Koroškem. Tam so maserji, trenerji, tudi motivatorji, ki zaposlene učijo pravilnega razgibavanja občutljivih delov telesa in jim predavajo o spoštovanju, učijo jih, kako ohraniti človeško dostojanstvo in da je vsak človek pomemben. Osebje na posestvu mora upoštevati vse želje delavcev steklarne, vse, kar morajo slednji narediti, pa je, da prijavijo dopust. Tam imajo vse plačano. Tudi kavo. Edino cigaret in alkohola ne podpiramo," razlaga Špiler-Božičeva. Preventive sta se v minulih letih udeležila tudi Gračner in Merzdovnik-Obrezova. "Kako je bilo prijetno! Vsak obrok so nam postregli, nam pa ni bilo treba ničesar za seboj pospraviti. Ob večerji so nam postregli še šampanjec," se danes spominja Merzdovnik-Obrezova, čeprav priznava, da je bila od začetka tudi do tega skeptična, saj ni vedela, kam jih nenadoma pošiljajo šefi. Mnogi so bili prepričani, da jim bodo prali možgane in poročali šefom, o čem govorijo delavci. Gračner priznava, da je z razgibalnimi vajami, ki so se jih naučili tam, odpravil svoje zdravstvene težave. V minulih dveh letih so na preventivo poslali 180 od približno 750 zaposlenih, od tedaj je povprečna bolniška odsotnost le še med 5- in 6-odstotna.

"Pa ne le to," dodaja Špiler-Božičeva, "ko so delavke prišle s preventive, so prvič po mnogih letih prišle v službo sfrizirane, urejene in nasmejane. Ženske v proizvodnji so velikokrat zanemarjene in neurejene. To je prvi dokaz tega, da se ne spoštujejo. Ko sem videla nove frizure, sem rekla, to je to, tem ljudem se vrača spoštovanje!"

Sindikalisti in delodajalci na istem bregu

Tako se je podjetje počasi začelo pobirati z dna. "Znanja niso več potrebovali. Steklarna ima vendarle 150 let tradicije. Ampak dejansko tega znanja prej niso zares uporabljali, saj so bili naveličani. Ljudem smo dvignili držo, postali so ponosni na to, kar delajo, in takrat so tudi sami postali bolj motivirani. Začeli so razmišljati o inovativnih idejah," pripoveduje. Sami so opazili, da na delovnem mestu, kjer so že 15 ali 20 let, ne morejo več ničesar dodati, zato so presodili, da bi bili bolj uspešni na drugem delovnem mestu. "Ko znanje, motivacija začne vreti iz ljudi, jih ni več mogoče ustaviti. Zato ta naša učinkovitost. Vse izvira iz ljudi," pravi Špiler-Božičeva. Tudi Gračner se je že oglasil pri predsedniku uprave in mu predstavil svoje ideje. Lani so zaposleni predlagali 132 inovacij v podjetju, 88 odstotkov njihovih predlogov so upoštevali in uresničili, predlagatelje pa nagradili.

Ko so se poznali prvi rezultati, so začeli tudi na novo zaposlovati. Božič je sam prepričal določene strokovnjake, ki so v minulih letih odhajali zaradi slabih razmer, da so se vrnili v steklarno. "Vsi, ki so se vrnili, so še vedno tukaj, torej nihče ni bil razočaran," pravi. V času gradbene krize so v steklarno pripeljali gradbene delavce propadlih podjetij in jih prekvalificirali v steklarje. "Nikdar ne bom pozabila pogovora, ki sem ga imela z ogromnim možakarjem, videti je bil kot kak varnostnik. Med pogovorom se je razjokal. Rekel je, gospa, če mi daste priložnost, boste ponosni in nikdar vam ne bo žal. Danes je pri nas pet ali šest takih, ki smo jih prekvalificirali."

Predsednik uprave, ki stavi na iskrenost in ima za zaposlene vselej odprta vrata, se ne strinja z že ustaljeno tradicijo, da so sindikati in vodstvo podjetja na dveh različnih bregovih. Verjame, da imajo s sindikalisti isti interes, tudi ko se pogovarjajo o dodatkih, tarifah, bonusih in božičnicah. Skupaj ustvarjajo dobiček in skupaj ga delijo, pravi Božič. "Morda bi se nekaj od tega morala naučiti tudi naša vlada. Ljudje razumejo, da se je treba nečemu odpovedati, če vedo zakaj in če verjamejo, da se bo to spremenilo, ko bo situacija v podjetju boljša. Ne moreš pa ljudem vzeti pravic, potem pa reči: Ko bo bolje, pa bomo še videli. Korektno je in po mojih izkušnjah tudi edini pravi način, da se dogovoriš z zaposlenimi vnaprej, da razumejo, zakaj zdaj jemljemo in kaj bo potem, ko bo boljše," razlaga.

"Mi ne počnemo nič posebnega. Počnemo to, kar bi moral pravzaprav početi vsak gospodarstvenik," dodaja Špiler-Božičeva. "Verjameva v slovensko gospodarstvo; imamo dobro, celo odlično gospodarstvo. Slovenija ne bo preživela z bankami in turizmom, ampak imamo predvsem dobre delavce. To je segment, ki bo državo postavil nazaj na noge," sta prepričana. Kako pomembni so, dajeta vedeti tudi svojim delavcem. "Ne bojimo se za svoja delovna mesta," pravi Merzdovnik-Obrezova.

Andrej Božič je prvi delodajalec, ki mu je sindikat kemijske, nekovinske in gumarske industrije podelil nagrado in priznanje. V obrazložitvi je pisalo, da je to nagrada za dialog.