Pripravila sta ga Montessori inštitut iz Ljubljane in mariborski Zavod A. M. Slomška, ki deluje v okviru mariborske nadškofije. Kje bo svoja vrata odprla prva tovrstna šola in kdaj, še ni povsem jasno. Najverjetneje bo to v Ljubljani, v šolskem letu 2011/2012, seveda le, če se bo za novo šolo, ki bo v začetku delovala v najetih prostorih, ogrelo dovolj staršev.
Šola brez ocen
Motessorijeva pedagogika se kar precej razlikuje od drugih pedagogik. Poudarek je na samostojnem delu otrok in individualiziranem delu z njimi. Kot sta povedala Melita Kordeš Demšar z Montessori inštituta in bodoči učitelj v tovrstni šoli Igor Blažič, je značilnost teh šol, ki jih je po svetu več sto, da učenci delajo v majhnih skupinah, sede za mizo ali na tleh na preprogi, da se večinoma sami odločajo za to, kaj bodo čez dan počeli, pri tem imajo v posebnih omaricah na voljo zelo veliko materiala, učitelj pa za vsakega učenca posebej pripravi individualni učni načrt, ki upošteva njegov ritem. V razredih so skupaj učenci iz posameznega triletja, da lahko starejši pomagajo mlajšim. Posebnost teh šol je tudi, da v njih ni ocenjevanja in kratkih odmorov, učenci pa jedo, ko so lačni. Predmetnik je običajen, le da je več ur namenjenih praktičnemu delu, na urniku pa bo tudi predmet vera in kultura. Člani Sveta so pohvalili program, ki da je narejen za "roko, srce in glavo", kot je dejala Angelca Likovič, ki je ob tem predlagala, da bi s pomočjo šolskih oblasti izpraznili kakšno javno šolo v Ljubljani - kjer jih je več v bližini - in v njej uredili Montessorijevo šolo.
Velike razlike med šolami
Člani Sveta so zelo pohvalili tudi obsežno poročilo o izvedbi nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) v minulem šolskem letu, ki ga je predstavil predsednik Državne komisije za vodenje NPZ dr. Janez Bečaj. Manj pa so bili zadovoljni s tistim, kar je povedal. Analiza je namreč znova pokazala, da slovenski šolarji kar solidno znajo, zatakne pa se jim, ko morajo znanje uporabiti ali izluščiti bistveno. Iz leta v leto so razvidne tudi velike razlike v učnih dosežkih šol, ki so - tako kažejo NPZ - tesno povezane s socialnim okoljem otrok. "V javnosti je velikokrat slišati, kaj bomo storili s Pomurjem, ker odstopa od slovenskega povprečja. Takšno izhodišče je napačno. Vprašati bi se morali, kako bomo pomagali vsem tistim otrokom z nizkimi učnimi dosežki po Sloveniji, ki izhajajo iz socialno deprivilegiranih okolij. Pomurje je le najbolj vidno," je opozoril Bečaj. Po njegovem mnenju z nivojskim poukom te razlike le povečujemo, saj se je izkazalo, da najboljše rezultate dosegajo učenci iz prve skupine, za njimi so učenci s šol, kjer sploh nimajo nivojskega pouka, šele nato sledijo učenci iz druge in tretje skupine.
Učenke boljše od učencev
Člani sveta so opozorili tudi na spolne razlike v dosežkih: učenke so na NPZ boljše pri slovenščini in etiki, na splošno pa pri večini šolskih predmetov. Ugotoviti bi bilo treba, nastajajo te razlike. Angelca Likovič se je zgrozila nad podatkom iz poročila, ki kaže, da je bilo v slovenskih šolah leta 2006 494 otrok s posebnimi potrebami, tri leta kasneje pa že 989 takih otrok, in sicer predvsem na račun primanjkljajev na posameznih področjih učenja. Kot so ugotavljali tudi drugi člani sveta, bi veljalo pogledati, ali ni tovrstnih odločb že preveč, ali torej ne prihaja morda celo do zlorab. Člani strokovnega sveta so se seznanili tudi s poročilom zavoda za šolstvo o postopnem uvajanju drugega tujega jezika v osnovne šole. Teh šol je za zdaj 91, po anketah sodeč pa so z drugim jezikom zadovoljni vsi: starši, otroci in učitelji - ti bi si želeli tri ure namesto dveh. Velika dilema, ki jo bo treba rešiti v prihodnje, je, ali je prav, da 40 odstotkov otrok ne bo nadaljevalo učenja drugega tujega jezika tudi v srednji šoli.