Na Kongresnem trgu je Boris Bradač gledal množico ljudi, ki je valovila med sidrom v parku, zgradbo univerze in uršulinsko cerkvijo. Sindikalist Goran Lukič je nekaj minut prej na vprašanje, koliko ljudi je sindikatom uspelo pripeljati v središče mesta, s širokim nasmehom olajšanja odgovoril z eno samo besedo.
»Dovolj.«
Ne manj kot 25.000 in ne več kot 50.000 je bila spodobna številka za protest proti ekonomski politiki vlade. Vsekakor dovolj ljudi, da se jih ne splača ignorirati. Bradaču se je zdela množica ravno pravšnja.
»Ko sem nazadnje demonstriral tukaj, nas ni bilo nič več,« je rekel in se predstavil kot vlakovodja v Luki Koper, bagerist, žerjavist in sindikalist. Ker je moderen človek, piše tudi svoj blog.
»Shod me je spomnil na nenavaden paradoks mojega življenja. Jaz nisem iz Ljubljane in sem redko tu. Pa se mi je zgodilo, da sem enkrat na tem istem mestu demonstriral za človeka, ki ga je zdaj treba vreči s prestola.«
»Enoumje slabo prenašam«
Zamislil se je, kaj ga je obakrat pripeljalo. Z morja priti v meglo ni lahka stvar. To je resna odločitev. »Takrat nisem prišel zato, ker bi si želel nove države. Pripeljalo me je dejstvo, da sem nasprotoval temu, kako je delovala takratna država. Nadležno mi je bilo, ker so me trpali v vojsko, ker je imel vsak drugi uniformo, ves čas pa sem imel opraviti z birokracijo in osornostjo oblasti. Ma, saj živeli niti nismo tako slabo. Ampak vladalo je enoumje in to sem slabo prenašal. Zdaj mi ponujajo finančno in cerkveno enoumje, in ker se ne strinjam ne z enim ne z drugim, me imajo za bedaka. Nekdanji komunist, za katerega sem demonstriral, mi zdaj s cerkvenim blagoslovom ponuja enako agresivno enoumje. Jaz enoumje že itak zelo slabo prenašam, zdaj pa še slabše živimo.«
Njegov slab občutek ni bil akademske narave. Imel je roke človeka, ki je vajen delati z velikimi stroji.
»Jaz sem delal v prejšnjem sistemu in delam zdaj,« je končal. »Videl sem, kako je šlo skoraj vse narodno premoženje v roke, ki ga niso ustvarile. Bojim se, da bodo tudi to, kar je ostalo, prodali in dali v roke tajkunom, bankam ali cerkvi.«
Nedaleč od njega je proti odru gledal Ivo Furlan, doma iz Nove Gorice, strojni tehnik, ki se je upokojil kot častnik Slovenske vojske. Ni vzbujal vtisa radikalnega disidenta.
»Ko je nastajala ta država, sem bil organizator manevrske strukture teritorialne zaščite v mestnem štabu Ljubljana mesto,« je suho povedal. Osamosvojitelj na protestih proti vladi svojega prvega obrambnega ministra. Zanimivo.
»Zakaj sem tukaj? Zato, ker bom naredil vse, kar je v moji moči, da se Slovenija ne vrne na sredino ali na začetek prejšnjega stoletja. Šolstvo, zdravstvo in sociala gredo naravnost tja. Vlada pelje državo v propad. Rešuje banke, ne rešuje pa sociale, ne rešuje zdravstva. Peha šolstvo za osemdeset let nazaj.«
Zadnjih petindvajset let je bilo produktivnih. Na Kongresnem trgu ponovno ni bilo človeka, ki bi bil zadovoljen s svojim življenjem v državi.
»Nikoli si nisem predstavljal, da se bomo razvili v nekaj tako brezdušnega,« je rekel Furlan. »Pogosto se s kolegi vprašujemo, kaj bi bilo, če bi takrat na volilne lističe referenduma za osamosvojitev napisali letošnji vladni program. Napad na kulturo, zaničevalen odnos do ljudi, ki delajo, norčevanje iz upokojencev, finančno izsiljevanje študentov in da ne naštevam še naprej. Ne vem, ali bi referendum uspel. Ozka elita je pobrala vse bogastvo, kanalizirala denar iz države in nas pustila kot revno družbo.«
»Človek bi obupal«
Na odru je Dušan Semolič grmel, da v Evropi umira demokracija, da to ni naša Evropa, niti naša Slovenija. Skoraj ne bi bilo treba razlagati.
Učiteljici iz osnovne šole v Vojniku sta v rokah držali transparent, ki je govoril, da je znanje vrednota. »Znanja ne moreš kupiti in prodati kot navadno blago,« je rekla Tatjana Hedžet, ki jo zelo skrbi, kako bo učila naslednji dve generaciji. »Pametno družbo presojaš po znanju in zdravju, oboje pa je zdaj pod pritiskom. Oboje je ogroženo. Nisva tukaj zaradi naju. Najprej se črta sredstva, ki so namenjena za učence.«
Rekla je, da je vse več šolskih dejavnosti treba plačati. »Sto dodatnih evrov na leto pa mnogim predstavlja velik problem. Čedalje več staršev poišče našo pomoč. Zadnjič je bila pri meni mama, ki je rekla, da otrok ne more na tabor, ker so jim črtali otroške dodatke, zato ker imajo doma traktor in so torej bogati. Človek bi obupal.«
Njena kolegica Polona Bastič jo je popravila, da so v učiteljskem poklicu vedno pozitivno naravnani. »Učitelji gremo v razred nasmejani in pustimo vse pred vrati. Ampak ogroženost javnega šolstva se pozna tudi v razredu. Vse več učencev na učitelja, vse manj časa za vsakega od njih.«
Absolvent fizike Klemen Knez je rekel, da pripada populaciji, ki je občutljiv receptor družbenega dogajanja.
»Nas po študiju čaka nezaposlenost. V državah, ki izvajajo varčevalne ukrepe, je brezposelnost med mladimi največja. Ampak mi smo vsaj še ujeli študij brez šolnin in s štipendijami. Čutimo odgovornost do študentov, ki prihajajo za nami in bodo soočeni z rušenjem pridobitev desetletij delavskih bojev in protestov, na katerih so sodelovale generacije študentov pred nami.«
Vzgojiteljica Petra Koritnik je povedala, da se že vrtci pretvarjajo v industrijo otrok. »Otrok je vse več na vse manj vzgojiteljic, plače pa vedno nižje.«
Na ulico se vrača javna politika
Sindikalist Goran Lukič je pred uršulinsko cerkvijo na koncu tretje ure shoda zadovoljen jedel sendvič. Sporočilo je bilo jasno in dovolj glasno povedano.
»Protest je eden od izrazov krepitve demokratičnih inštitutov družbe,« je rekel.
Na ulico se vrača javna politika. Na kaj drugega se skoraj ni mogoče zanesti.
»Neoliberalizem je močan, ker je na pohodu skozi institucije. Politiko je vzel za talca. Parlament je zgolj talec politik, ki jih oblikujejo finančne institucije. Prav zaradi tega je pomembno, da uporabimo instrumente, ki so nam še ostali. To so referendum, civilne pobude in demonstracije.«
Sklenil je, da bo politika shod razumela zgolj kot pogajalsko pozicijo sindikatov. V množici pred njim pa se je odvijala veliko večja zgodba.
