Že pregovorno najbogatejši (nekdanji) javni uslužbenec Edvard Oven, ki je po dvanajstih letih na čelu republiškega stanovanjskega sklada postal tudi eden najbogatejših Slovencev, svojega premoženja sicer nikoli ni obešal na veliki zvon, a je kljub temu znano, da (od leta 2011) upokojenec s 1500 evri pokojnine na mesec prebiva v enem najlepših in najrazkošnejših stanovanj na Železni cesti v Ljubljani. Poletno rezidenco si je dolgoletni direktor uredil v Ankaranu, kjer je nekdanji Iskrin počitniški dom preuredil v luksuzno vilo z bazenom in prostranim vrtom. Vse omenjene nepremičnine pa so od konca aprila zavarovane pred morebitnimi upniki, saj je Oven nanje vknjižil zemljiški dolg.
Zanimiv je predvsem čas vknjiženja. Decembra lani se je namreč začelo sojenje, na katerem tožilstvo Ovnu očita zlorabo položaja pri nakupu zemljišča v Vižmarjah leta 2002, ko je bil ta direktor republiškega stanovanjskega sklada. Sklad je takrat 34.000 kvadratnih metrov zemljišč odkupil od podjetja Etaline Inženiring, pri čemer naj bi ga preplačal za več kot dva milijona evrov. Če bo Oven spoznan za krivega, bo sklad, ki ga trenutno vodi Žiga Andoljšek, prav tako osumljen zlorabe položaja, moral sodišču predložiti odškodninski zahtevek, po katerem bo Oven dolžan povrniti škodo, ki naj bi jo skladu povzročil z nakupom spornih zemljišč. A bi se ravno zaradi zemljiškega dolga lahko zapletlo. Andoljšek je dejal, da so sodišču že predali gradivo, v katerem so se opredelili tudi do višine morebitne odškodnine, več kot to pa ni želel povedati. Na vprašanje, ali se ne boji, da bi sklad zaradi vpisanega zemljiškega dolga lahko ostal brez vsega, pa odgovarja: »Če se je Oven okoristil, bodo organi to pač ugotovili in uredili, da bodo ta sredstva povrnjena.«
A to ni nujno res. Kot smo v Dnevniku že večkrat izpostavili, je postalo vpisovanje zemljiških dolgov prava folklora med slovenskimi menedžerji, ki jim grozijo odškodninske tožbe. Čar instituta je namreč ravno v tem, da toženec z njim lahko fiktivno zavaruje svoje premoženje, in to brez roka dospetja, to pa je po obstoječi zakonodaji tako rekoč nemogoče izpodbijati, saj ni mogoče ugotoviti identitete trenutnega imetnika zemljiškega pisma. Tudi zemljiški dolg na Ovnovih nepremičninah v Ljubljani in Ankaranu nima vpisanega datuma zapadlosti.
Ali je torej naključje, da se je ravno v času, ko naj bi se zaključevalo sojenje in bi postala jasna višina morebitne odškodnine, pojavil upnik s tremi milijoni evrov terjatev, ali pa gre preprosto za še enega v nizu fiktivnih zavarovanj premoženja, smo želeli vprašati tudi Ovna, a se ta zadnja dva dni na naše klice ni odzival.
Na razplet bo treba počakati (vsaj) do jeseni, saj sodbe še ni na vidiku. Na zadnji obravnavi se je sodnica Lea Habjanič ukvarjala predvsem s tem, koliko davka na dodano vrednost naj bi sklad plačal v domnevno spornem poslu. Obramba namreč zavrača trditve o veliki protipravni premoženjski koristi za obe vpleteni strani, saj naj bi bila razlika med ceno, ki jo je za zemljišča plačal republiški sklad, in ceno, ki jo je plačal Etaline, zgolj 650.000 evrov in ne 2,1 milijona. Nekaj manj kot milijon evrov naj bi namreč znašal davek na dodano vrednost, razlika pa naj bi šla v poplačilo drugih stroškov nakupa, kot so denimo stroški posrednikov. Tožilstvo vztraja, da je bil sklad vendarle oškodovan, saj je moral plačati več davka ravno zato, ker je bila cena zemljišč previsoka. Habjaničeva se je zaradi različnih tolmačenj odločila, da odredi dodaten izvedenski pregled mnenja, ki ga je pripravil sodni izvedenec, in drugih mnenj, ki so jih predložile stranke. Sojenje se bo nadaljevalo septembra.
