V Sloveniji nekateri znanstveni raziskovalci lahko na razpisih preskočijo prvo fazo izbora in se uvrstijo neposredno v »finale«. Na evropskih razpisih takšne možnosti ni, opozarjata predstavnici Komisije za ženske v znanosti pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, raziskovalki Urša Opara Krašovec in Marta Klanjšek Gunde. Naši sogovornici ugotavljata, da takšen sistem raziskovalni agenciji ARRS omogoča netransparentno favoriziranje »izbrancev«.
Prvo fazo izbora lahko preskočijo znanstveniki, ki jih ARRS povabi neposredno v drugi krog. Kot pojasnjujejo na ARRS, so to znanstveniki, ki so se v preteklosti že izkazali z odličnimi rezultati. A znanstveniki, ki po merilih ARRS ne sodijo v to kategorijo, opozarjajo, da so med vabljenimi znanstveniki lahko tudi takšni, ki trenutno sploh ne dosegajo dobrih rezultatov, temveč so bili povabljeni na podlagi »stare slave« oziroma »poznanstev«. Profesor Tom Turk z Biotehniške fakultete je v javni polemiki z ARRS situacijo primerjal z nenavadnim atletskim tekmovanjem: v finale so povabljeni atleti, za katere ne vemo, ali še tečejo tako hitro kot nekoč; medtem za današnje najhitrejše tekače sicer ni dvoma, da so dobri, a se ne morejo uvrstiti naprej, ker so omejeno število tekaških prog večinoma že zasedli povabljenci. Tudi v »finalu«, torej v drugem krogu ocenjevanja znanstvenikov, pa so merila porušena, opozarjata Urša Opara Krašovec in Marta Klanjšek Gunde. »Na končno dodelitev sredstev spet pomembno vplivajo 'izbranci' sami – zelo pogosto so namreč člani ocenjevalnega panela,« pravita. »V končnem panelu, ki odloča o razdeljevanju denarja, pa ocenjevalci praviloma ne sodelujejo in tako nimajo vpliva in odgovornosti za posledice svojega dela.«
Drobni projekti, veliko prijav
Težava razdeljevanja denarja za znanost je v tem, da je proračunskega denarja vse manj, zato je tudi omejevanje števila prejemnikov sredstev vse ostrejše. V preteklih letih, ko je bilo denarja za znanost približno dovolj za vse, nad delom agencije ni bilo večjih pritožb, je v pogovoru za Dnevnik pojasnil predsednik znanstvenega sveta ARRS profesor Vito Turk. Ker se zaradi krize sredstva za znanost krčijo, pa so pogledi na ravnanje agencije vse bolj kritični. Na vprašanje, zakaj ARRS nekatere znanstvenike povabi neposredno v drugi krog, pomočnik direktorja ARRS Janez Slak odgovarja, da želijo s tem »spodbuditi tiste, ki so se po dokaj objektivnih merilih že izkazali z znanstveno odličnostjo, da bi se zagotovo prijavili«. Poleg tega, pravi Slak, pa želijo razbremeniti ocenjevalni sistem. »Kot veste, morata vsako prijavo najprej oceniti dva recenzenta, prijav pa dobimo tisoč dvesto. Če bi bilo prijav samo štiristo, bi lahko že v prvem krogu zagotovili več recenzentov, tako pa lahko samo v drugem krogu, ko so prijave že selekcionirane, zagotovimo tri recenzente.« Slak priznava, da če bi imela ARRS za izvedbo razpisnih postopkov več denarja, bi izbiranje potekalo po drugačnih pravilih, ki bi raziskovalce najverjetneje bolj zadovoljila. Napovedal pa je, da s predvidenimi spremembami pravilnika vabljenih znanstvenikov sploh ne bo več, temveč bodo skušali omejiti število prvotnih prijav. »Tisoč dvesto prijav dobimo tudi zato, ker se večje raziskovalne skupine razdelijo in prijavijo več projektov, češ, nekdo med nami bo že kaj dobil. Tako se nam je letos zgodilo, da smo od raziskovalne skupine, ki je prej delovala na enem projektu, dobili kar šestnajst prijav. Bolje bi bilo, če bi oddali le tri, vendar tiste boljše,« ocenjuje Slak. Urša Opara Krašovec in Marta Klanjšek Gunde sicer komentirata, da je »težava« ARRS v resnici ta, da drobijo sredstva na zelo majhne kose, ker je »treba« razdeliti sredstva med množico raziskovalcev. »Če bi bili projekti večji, bi z vsakim financirali večje skupine in bi bilo manj prijav,« je prepričana Klanjšek-Gundetova.
Nujnost evropskega sistema
Odzivi na letošnji razpis so bili še posebej burni in na ARRS so prejeli okoli sedemdeset pritožb. Slak sicer pravi, da to ni več kot prejšnja leta. »Tudi letos se je izkazalo, da se večina pritožb nanaša na ocenjevanje, kar pa po našem pravilniku ni mogoče.« Upravičene so namreč le pritožbe zoper vodenje postopka.
Na evropskih razpisih je drugače. »V prvi fazi v Bruslju ocenjujejo odličnost idejnega osnutka projekta, ne pa prijavitelja,« pravita naši sogovornici. »Pomembno je, da se vsi projekti, ki presežejo vnaprej določen prag, uvrstijo v drugi krog.« V Sloveniji se vstopni prag določa sproti. »V drugem krogu evropskih postopkov se postopek ocenjevanja ponovi. Ocenjevanje se zaključi na panelu, kjer se projekte razvrsti glede na dosežene ocene. V zaključnem delu pa je, za razliko od Slovenije, prisotnost ocenjevalcev obvezna.« Članici Komisije za ženske v znanosti pravita, da bi bilo za začetek treba v Sloveniji ukiniti sedanji sistem ter uvesti takšnega, kot ga ima Evropska unija. »Treba se je zavedati, da je čas Slovenijo povozil,« pravi Opara-Krašovčeva. »Po sedanjem sistemu lahko ARRS razdeli denar tako, da ga nekaj dobijo tudi tisti, katerih raziskave že dolga leta niso relevantne, a jih je kar nekako 'treba' financirati. Medtem pa novih znanstvenih smeri včasih sploh ni mogoče uvrstiti v nobeno od kategorij. Sistem bi moral omogočati hitre spremembe in relokacije sredstev, saj se znanost naglo spreminja.«