Vsaj šest ljudi bi v družinskem podjetju Orodjarstvo Gorjak iz Rač takoj zaposlili. Marko Gorjak pravi, da bi delo takoj dobili vsaj en programer, dva ročna orodjarja in trije CNC-operaterji. A ustreznih delavcev kljub uspešnosti podjetja – pred nedavnim so bili nominirani za gazelo dravsko-pomurske regije – ne dobijo. Zato si pomagajo z uvažanjem tujih delavcev (trenutno jih imajo šest) in štipendiranjem dijakov, kar pa je zanje zasilni izhod in ne ustrezna rešitev. Najhitreje za delo usposobijo strojne tehnike, a vsaj pol leta mine, preden lahko ti opravljajo delo samostojno. »Kandidatov s poklicnimi šolami sploh nimamo. Otroci in njihovi starši se ne zavedajo, da bi lahko tudi s takšno šolo dobro živeli. Precej bolje kot brezposelni gimnazijski maturantje,« pravi Gorjak.
Čeprav se je zanimanje za poklicne šole po nekaj letih upadanja v zadnjem času ponovno dvignilo, orodjarskim podjetjem podatki ministrstva za izobraževanje niso v tolažbo. V programu oblikovalec kovin – orodjar se letos izobražuje 428 dijakov v vseh treh letnikih. Kar 396 mest za novince je za letos razpisalo 16 srednjih šol, a se je vpisalo le 166 kandidatov. Kljub razpisu programa ne izvajajo v Novi Gorici, Izoli in na dvojezični srednji šoli Lendava. V Novi Gorici sta se prijavila samo dva kandidata, v Lendavi in Izoli pa sploh nihče.
Marko Gorjak iz družinskega podjetja Orodjarstvo Gorjak krivdo za takšno stanje pripisuje staršem otrok, ki jih spodbujajo za šolanje v gimnazijah ali vsaj v srednjih tehniških šolah, ne pa v poklicnih. Za slednje se po njegovih izkušnjah odločajo večinoma mladi, ki imajo doma delavnice ali družinska podjetja. Na ministrstvu priznavajo, da je dejstvo, ali šola neki program izvaja ali ne, odvisno predvsem od zanimanja kandidatov. A če ga letos ne izvajajo, to po njihovem še ne pomeni, da na tej šoli program ne bo razpisan naslednje šolsko leto.
Tako morajo tudi v podjetju ORO 3 CNC iz Postojne, kjer imajo podobne težave, po besedah direktorja Urbana Birse »sami vzgajati svoj kader«. »V šolah dijaki dobijo preveč splošno izobrazbo, premalo pa je praktičnega pouka.« Da dijak s tri- ali štiriletno strojno šolo pri njih lahko samostojno dovolj hitro dela, lahko traja tudi dve leti. Med 25 zaposlenimi imajo tako ves čas dva ali tri, ki še ne delajo samostojno, kar močno vpliva na njihovo konkurenčnost.
Samo tečaj ni dovolj
Orodjarskim podjetjem, ki že dlje časa opozarjajo na težave pri iskanju delavcev, so želeli priskočiti na pomoč tudi na Zavodu RS za zaposlovanje. A tečaji, ki so jih opravljali brezposelni, so bili prekratki, pravi Gorjak, da bi kandidati pridobili ustrezno znanje in bi jih v orodjarskih podjetjih lahko zaposlili.
Kot nam je povedala predstavnica zavoda za zaposlovanje za odnose z javnostmi Petra Mauer, je bilo od leta 2010 do konca avgusta letos v program za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK) operater/operaterka na CNC-stroju vključenih 357 brezposelnih oseb, 197 jih je do konca julija letos našlo delo. Program pa je trajal le 100 ur, kar je po besedah orodjarjev znatno premalo.
Če je pravi, ga vzamejo
Tudi v novogoriškem podjetju Gonzaga-pro, kjer izdelujejo inovativno pohištvo in z njim opremljajo pisarne, hotele, vrtce, šole, knjižnice, včasih potrebujejo dlje časa, da najdejo ustreznega kandidata za prosto delovno mesto. Kot pravi direktor podjetja Iztok Bizjak, so vodjo proizvodnje iskali približno pol leta. »Na naše razpise se je javilo precej kandidatov, a nihče ni bil primeren za vodenje kolektiva. Prijave smo dobivali celo iz Dolenjske in iz Zasavja.« Dodaja, da so od kandidata pričakovali izkušnje z vodenjem in osebno zrelost.
Podobne težave so imeli pred leti tudi z iskanjem delavcev v proizvodnji, vendar so jih rešili s štipendiranjem. Pogosto pa naletijo na ustreznega človeka iz bližnjega okolja. Če dokaže, da je dovolj odprte glave in se lahko vklopi v njihov sistem, ga zaposlijo, ne glede na njegov poklic.
Sicer pa je slovenskim podjetjem mnoge dobre delavce »vzela tudi tujina«, opozarjajo sogovorniki. Gorjak opaža, da gredo mnogi brezposelni iz njihove okolice s trebuhom za kruhom v Avstrijo. »Problem je, ker jim tam delodajalci ne povedo vsega. Plača, ki jim jo ponudijo, je bruto plača in ne vedo, da si bodo morali sami plačati vse prispevke, skupaj z zdravstvenim zavarovanjem, prevoza na delo pa jim tudi ne plačajo.« Morda imajo sicer za kakih sto evrov višjo plačo, kot bi jo imeli v Sloveniji, vendar se na delo in z njega namesto nekaj minut vozijo tudi po uro in pol – ali celo dlje – v eno smer.
Petra Mlakar
