Morebitno ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki jo načrtuje vlada Mira Cerarja, bo morala nujno spremljati širša razprava o prerazporeditvi bremen v družbi. Vprašanje namreč ni zgolj, kdo bo nadomestil premijo, ki jo zdaj plačujejo vsi zavarovanci v domala enakem znesku, ampak tudi, kdo bo prispeval dodatnih vsaj 200 milijonov evrov, ki zdravstvenemu sistemu primanjkujejo že zdaj, in kdo bo pokrival vedno večjo vrzel, ki jo demografski trendi ne napovedujejo zgolj pokojninski, ampak tudi zdravstveni blagajni.
Bo nadomestitev prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja z obveznim prispevkom padla le na pleča aktivnega dela populacije? In kako dolgo bi bila zamenjava prostovoljnega prispevka z obveznim sploh vzdržna? Četudi bi nov obvezni prispevek obračunavali od plač in pokojnin, bi bilo zaradi pričakovane rastoče populacije upokojencev in nižjih pokojnin v primerjavi s plačami v sistemu iz leta v leto manj sredstev. Koalicija hkrati napoveduje še bolj solidarno obremenitev zavarovancev, a ob tem ni jasno, na koga cilja. Bodo več plačevali upokojenci, kmetje, študentje, samostojni podjetniki? Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je tako veliko več kot volilna tema, saj prinaša s seboj nujno tudi razpravo o prerazporeditvi dohodkov med posameznimi družbenimi skupinami.
Prenos dopolnilnih med obvezna zavarovanja brez večjega učinka
V zdravstveni blagajni se zbere okoli 3,2 milijarde evrov na leto, levji delež sredstev pa prispeva obvezno zdravstveno zavarovanje. Od vsake plače se v zdravstveno blagajno steče 13,45 odstotka (delodajalec plača 7,09 odstotka, delavec 6,36 odstotka), upokojencem pa plača 5,96-odstotni prispevek Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz). Dopolnilno zdravstveno zavarovanje prispeva okoli 470 milijonov evrov, premije pa so za vse zavarovance domala enake, od 26,79 do 27,49 evra, odvisno od zavarovalnice. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje ponujajo Vzajemna, Adriatic Slovenica in Zavarovalnica Triglav. Prav na zavarovalnice se najpogosteje sklicujejo podporniki ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, na njihove nepotrebne stroške in celo dobičke, ki da jih ustvarjajo, namesto da bi se vse steklo v sistem. A morebitni pozitivni neto učinek bi tako lahko znašal le okoli 40 milijonov evrov, kolikor naj bi znašali administrativni stroški zavarovalnic, seveda še to ob predpostavki, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZSSS) stroškov s pobiranjem novih dajatev, ki bodo nadomestile dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ne bo imel.
Čeprav si dopolnilno zdravstveno zavarovanje res ne zasluži naziva »dopolnilno«, saj ne prinaša zavarovancem nobenih novih, dodatnih pravic, ampak zgolj krije del cene zdravstvene storitve, ki je ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, pa zgolj prenos dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno finančnih razmer v zdravstvu zagotovo ne bi stabiliziral. Še posebej če upoštevamo izračun dr. Borisa Majcna in dr. Mitje Čoka z Inštituta za ekonomska raziskovanja, da bo ob trenutnih izdatkih in virih za zdravstvo (glede na podatke za leto 2012) leta 2015 zmanjkalo 152 milijonov evrov, leta 2060 pa že več kot pol milijarde evrov. Če bi dopolnilno zdravstveno zavarovanje odpravili, bi primanjkljaj v zdravstveni blagajni leta 2025 dosegel 643 milijonov evrov, leta 2060 pa okoli milijardo evrov. To so torej zneski, ki jih bo treba nadomestiti oziroma zagotoviti. A kako?
Bo udarilo zaposlene, upokojence, vse?
Delodajalci na dvig prispevne stopnje, ki bi dodatno podražila delovno silo in zmanjšala konkurenčnost slovenskega gospodarstva, ne pristajajo. In čeprav v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami Evropske unije niso prekomerno obremenjeni delodajalci, ampak zaposleni, je verjetnejša možnost, da bo zaradi nasprotovanja gospodarstva prispevek pristal na plečih delavcev. Če bi ti v celoti nase prevzeli vse stroške zdravstvenega sistema, bi morali, da bi zagotovili dodatnih 643 milijonov evrov, po izračunih dr. Čoka in dr. Majcna njihove prispevke povišati za 4,8 odstotne točke, na 26,9 odstotka. Nekomu z 10.000 evri razpoložljivega letnega dohodka bi se ta tako znižal za okoli 150 evrov, tistemu s 30.000 evri pa za slabih 800 evrov. Bolje plačani bi bili obremenjeni bolj, kar je v nasprotju z idejo socialne kapice, v proračun pa bi se hkrati steklo za 160 milijonov evrov manj denarja. Obvezne dajatve namreč znižujejo dohodninsko osnovo, kar pomeni, da pobere država manj. Za izračune smo sicer zaprosili tudi ministrstvo za finance, kjer pa pravijo, da na naša vprašanja še ni mogoče odgovoriti, ker natančnejša izhodišča v zvezi z reformo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja še niso znana.
Dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki ga plača vsak iz svojega žepa, na proračun ne vpliva, prav tako na proračun ne bi vplivala odločitev, da sredstva dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja zamenjamo s plačili pacientov. Bi jo pa v tem primeru najslabše odnesla najstarejša, večinoma upokojena populacija, kar ni presenetljivo, saj porabi po ugotovitvah dr. Majcna in dr. Čoka deset odstotkov najstarejših zavarovancev skoraj tretjino vseh sredstev. Tretja možnost, ki sta jo dr. Majcen in dr. Čok predvidela, je kombinacija višje obremenitve zaposlenih in doplačil. V tem primeru bi večjemu delu zaposlenih ostalo manj denarja, znova bi obremenitev rasla z višjo plačo, manj bi ostalo tudi starejšim upokojencem.
Alternativni predlog – obvezno pogodbeno zavarovanje
V treh zavarovalnicah, ki tržijo dopolnilna zdravstvena zavarovanja, pravijo, da se zavedajo nujnosti sprememb, a hitri ukinitvi nasprotujejo. Po naših informacijah so zato že pripravili alternativni predlog, po katerem bi dopolnilno zavarovanje zamenjalo tako imenovano obvezno pogodbeno zavarovanje, kot ga poznajo na Nizozemskem. To bi pokrivalo vso primarno zdravstvo in vse poškodbe, ostalo bi pokrivalo obvezno zdravstvo. Zavarovalnice bi imele pri tem vse v svojih rokah – pogajale bi se o cenah in nadzirale bi izvajalce. Premija bi bila še naprej oblikovana po načelu vzajemnosti, kar pomeni, da spol in starost na višino ne bi vplivala, bi pa bila višina premije po novem vezana na dohodkovni razred posameznika. Ciljno premijo z možnim odstopanjem bi lahko letno določala država in tako zavarovalnicam »preprečila« dobiček od dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.
Aleš Mikeln, predsednik uprave največje zdravstvene zavarovalnice Vzajemne, o podrobnostih predloga zavarovalnic ni želel govoriti, ker da se ta še usklajuje. Kot je dejal, je treba nujno vzpostaviti ločnico med obveznim in dopolnilnim zavarovanjem, da bo natančno jasno, kaj krije obvezno in kaj dopolnilno zavarovanje. O možnostih, da bi zavarovalnice prevzele celotno primarno zdravstvo, se še pogovarjajo, ni pa tak predlog še usklajen, je dejal. Jasno je, da se država iz regulacije povsem ne more umakniti, saj bi jo v tem primeru zagotovo najslabše odnesle najbolj ranljive skupine. V primeru, da se država ne bo lotila konkretnejše reforme, ampak zgolj sredstva iz ene malhe prestavila v drugo, je prepričan, da bo prej ali slej znova zmanjkalo denarja. »Vrnili se bomo v leto 1992 in spet se bomo pogovarjali o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju,« je dejal Mikeln.