Na ministrstvu za izobraževanje navidezno vpisanih študentov ne spremljajo križem rok, trdijo. Širine težav, katerih posledica so takšni vpisi, se zavedajo, pravi državni sekretar Peter Maček. »50 milijonov evrov, kolikor so navidezni vpisi stali državo v treh letih, ni izgubljen denar, čeprav je bil uporabljen na napačen način.« Prvi korak k urejanju fiktivnih vpisov po mnenju računskega sodišča, ki je poleti o njih izdalo revizijsko poročilo, prejšnji mesec pa še porevizijsko, predstavljajo urejene, povezane in z ustreznimi dodatki napolnjene evidence o zgodovini vpisov posameznega kandidata. Podatki v njih so trenutno preskopi, preverjanje zgodovine vpisov posameznega kandidata pa ne poteka avtomatično, temveč ga morajo v prijavnih službah opraviti ročno.
Na direktoratu za visoko šolstvo tako trenutno preverjajo podatke za vpisane v terciarno izobraževanje med študijskima letoma 2005/06 in 2010/11. Da bodo ti prijavnim službam na voljo avtomatsko, bodo na ministrstvu poskrbeli z javnim naročilom za informacijsko podporo, ki naj bi ga objavili še letos.
Kot je ugotovilo računsko sodišče, 18.021 študentov v treh letih v celotnem terciarnem izobraževanju po vpisu v prvi letnik ni napredovalo v drugega ali je ponavljalo prvega. To je državo stalo najmanj 49,9 milijona evrov. Te številke so pogovore o navideznih vpisih po nekaj letih medlega ugotavljanja, da verjetno res obstajajo in da se jih nekdo nekoč mora lotiti, ponesle v novo dimenzijo, resnejšega odziva nanje pa ni bilo.
Skoraj polovica vpisanih brez enega izpita
Na računskem sodišču so pregledali vpise od šolskega leta 2010/11 do 2012/13, posebej pa so pod drobnogled vzeli še študijske programe višje strokovne šole v Šolskem centru Ptuj in na ljubljanski teološki fakulteti. Po besedah Sama Jereba na računskem sodišču sicer zaradi nezadostnih podatkov niso mogli celovito oceniti povprečnih stroškov države za študij potencialno navidezno vpisanih, prav tako tudi ne stroškov države zaradi vseh pravic statusa študenta. V slabih 50 milijonih evrov so zajete le tri pravice iz statusa študenta: pravica do olajšave dohodnine za vzdrževane družinske člane, pravica do subvencionirane študentske prehrane in pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja. Če bi upoštevali še druge pravice (subvencioniran prevoz, zdravstveno zavarovanje...) in strošek države za študij navideznega študenta, bi bila vsota precej višja.
V Šolskem centru Ptuj, ki so ga vzeli pod drobnogled, se je v omenjenih treh letih v programe višje strokovne šole vpisalo 257 ljudi, ki niso opravili nobenega izpita za prvi letnik, kar je 44,8 odstotka vseh prvič vpisanih v prvi letnik. V okviru študijskih programov teološke fakultete je bilo takih 38 oseb oziroma 20,8 odstotka vseh vpisanih, navaja Jereb. A predsednik Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) Žiga Schmidt opozarja: »Fiktivni vpisi obstajajo, ker mladi nimajo druge izbire in zato, ker imamo slabo napisane zakone, ki takšne vpise omogočajo.« Glavna težava je po njegovem delo: »Socialni položaj mladih je katastrofalen. Ni služb, nimamo delujočih aktivnih politik zaposlovanja, imamo slabo gospodarsko stanje. Teh 18.000 fiktivno vpisanih študentov samih socialno poskrbi zase. Alternativa je čakati doma na ukrepe ministrstva ali zavoda za zaposlovanje.«
Prelaganje težav z enega ministrstva na drugo
Ker je ministrstvo za izobraževanje že nekaj časa obljubljalo urejanje tega področja, spremenilo pa se ni nič pomembnejšega, so se tega v že omenjeni ptujski višji strokovni šoli (med prvimi in redkimi) lotili kar sami. »Tri leta sem čakal, da se bodo na ministrstvu lotili reševanja fiktivnih vpisov,« pravi ravnatelj šole Robert Harb. Prepričan je, da šoli takšni študentje ne prinašajo koristi, čeprav prinašajo dodaten denar, vendar pa odžirajo mesta tistim, ki bi morda radi študirali. S preglednimi in vnaprej znanimi pravili in postopki je tako Harb lani študente, ki svojih obveznosti niso izpolnjevali, povabil na pogovore. Ugotovil je, da jih je le malo navedlo opravičljive razloge; kar 51 so jih izključili. »Zato letos težav z navideznimi študenti skorajda nimamo več,« pravi Harb. Le devet so letos našteli takšnih, ki obveznosti ne izpolnjujejo, štirje med njimi so v postopku izključitve.
Ko se bo navideznih vpisov lotila še država, ne sme pozabiti na hkratno urejanje položaja mladih, pa opozarja Schmidt, saj bi to pomenilo le prestavljanje težave z ministrstva za izobraževanje na ministrstvo za socialne zadeve. Samo z zajezitvijo navideznih vpisov bi namreč 18.000 mladih namesto dela prek študentskega servisa ostalo doma ali pa bi delali na črno, kar je pa še dražje za državo. »Država se tega zaveda in se je očitno nekoč tudi sama odločila, da je pametneje, da ti mladi delajo, da so aktivni in da dobijo delovne izkušnje in spretnosti. Če kdor koli misli, da mi je ljubše fiktivno se vpisati kot se zaposliti, ima zelo napačen pogled ali pa se zelo slabo vživi v vlogo mladega človeka.«
