Medijski prostor je dnevno zasičen z negativnimi zgodbami. Umor v sosednji vasi, ugrabitve otrok, izginotja mladih ljudi, okrutni teroristični napadi in uničujoče naravne nesreče. Večina staršev, kadar so v njihovi družbi tudi najmlajši, že skoraj refleksno preklopi med programi, da bi jih obvarovali pred pretresljivimi prizori.
Pa vendar je bolje, da otroci takšne novice izvedo od staršev kot od koga drugega, ki bi jim zgodbo podal na napačen način. V mislih je treba imeti tudi, da so najmlajši medijskim zgodbam lahko izpostavljeni povsem naključno. »Otroci si lahko dogodek popolnoma napačno interpretirajo, mu dajo novo težo in dimenzijo, ga premočno vežejo nase in svoje vsakodnevno življenje,« opozarja medijska psihologinja mag. Martina Peštaj in dodaja, da tragedije iz medijev vplivajo predvsem na otrokova čustva, še posebno na čustvo strahu. Ta se v predšolskem in šolskem obdobju intenzivno razvija ter dobiva nove preobleke in razsežnosti.
V družbi staršev
Po mnenju Peštajeve so lahko »nazorno predstavljene tragedije za otroka izjemna travma, ki je ne zmore predelati sam in potrebuje pomoč odraslega«. Treba je tudi vedeti, pravi dr. Jana Kodrič s Kliničnega oddelka za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo ljubljanskega UKC, da otroci informacij o tragičnih dogodkih ne razumejo na enak način kot odrasli. »Oblikujejo lahko napačna prepričanja o dogodkih, kar lahko povečuje njihovo stisko.« Mlajši otroci pa same vsebine pogosto sploh ne dojemajo, ampak se le odzivajo na čustva in vedenje odraslih, ki jih določeni dogodki vznemirijo, prestrašijo ali pa morebiti ujezijo.
Kot še poudarja Peštajeva, izsledki številnih raziskav kažejo, da so prikazi določenih tragedij, ki so jih posamezniki kot otroci spremljali v medijih, še desetletja kasneje močno prisotni v njihovi zavesti.
Prav zato Kodričeva tudi odsvetuje, da otroci sami spremljajo poročila, in priporoča, naj informacije dobivajo od staršev ali drugih oseb, ki so jim blizu in jim zaupajo. Kot meni Peštajeva, pa je predvsem dobro, da spremljajo novice, ki so namenjene njim.
Kdaj in na kakšen način
»Mlajši ko je otrok, manj poročilom o tragičnih dogodkih naj bo izpostavljen,« poudarja Kodričeva in pojasnjuje, da je razumevanje dogodkov, ki jih otroci vidijo v medijih, odvisno od njihove razvojne stopnje. »Mlajši otroci še ne razlikujejo, ali se dogodki dogajajo neposredno v njihovi bližini ali nekje daleč stran.« Zato je zelo pomembno, da jim starši na njim razumljiv način razložijo, kaj se dogaja.
Univerzalnega pravila, pri kateri starosti lahko otroku kaj povemo, ni. Peštajeva meni, da morajo starši sami presoditi, kdaj bodo otrokom povedali o negativnih zgodbah, predvsem pa je pomembno, na kakšen način bodo to storili: »Težko je govoriti o natančni starosti, saj se vsak otrok razvija v svojem ritmu, načelno pa mislim, da po šestem oziroma sedmem letu.«
Odziv otroka se bo najverjetneje začel z vprašanjem, zakaj. Zato se je na zgodbo po mnenju Peštajeve treba dobro pripraviti, saj (pre)majhen otrok zelo težko sprejme naš »ne vem«, odgovor pa si oblikuje v svojem miselnem svetu ali pa ne, kar je zanj travmatično doživetje, ki lahko pusti globlje sledi.
Pripovedovanja negativnih zgodb se lahko starši lotijo tudi tako, da poudarijo pozitivne vidike zgodbe. Tako lahko na primer ob naravnih nesrečah posebej omenijo akcije pomoči ljudem, da ni v ospredju le tisto najbolj tragično. Večkrat pa se starši znajdejo v dilemi, ali naj pokažejo, da so ob določenih tragedijah tudi sami zaskrbljeni, ali naj brezskrbno zatrdijo, da se »kaj takega nam ne more zgoditi«. V takšni situaciji Peštajeva priporoča iskrenost: »Otroci nas berejo kot odprte knjige in najslabše je, če svoja čustva pred njimi skrivamo.«
S tem se strinja tudi Kodričeva, ki staršem priporoča, naj otrokovim vprašanjem sledijo tako, da povedo tisto, kar je za otroka pomembno, kar ga zanima, ne pa tistega, za kar menijo, da ga ne zanima. »Pomembno je tudi, da damo otroku dovolj časa, da pove, kaj razmišlja in občuti.«
Starši naj, tako meni Kodričeva, dajo otroku vedeti, da si odrasli po svojih močeh prizadevajo, da bi tovrstne dogodke preprečili in poskrbeli za varnost ljudi. Obenem pa naj take dogodke izkoristijo tudi za to, da otroke naučijo, kako naj poskrbijo za svojo varnost.