Stranke so v času političnih kampanj vse bolj prisotne na svetovnem spletu oziroma na družbenih omrežjih, kjer poskušajo z različnimi prijemi ponuditi odgovore na aktualna vprašanja volilcev, na svojo stran pridobiti predvsem mlajše, povečini do zadnjega trenutka neopredeljene volilce pa tudi očrniti svoje politične nasprotnike. Če so bili pri tovrstnih napadih pred zadnjimi volitvami v ospredju anonimni profili, ki so se na družbenih omrežjih pojavili ob začetku kampanje, po volilni nedelji pa so se umaknili iz javnosti, je tega tokrat precej manj, ugotavljalo naši sogovorniki.
Precej manj anonimnih strankarskih vojščakov
V strankah o tovrstnih praksah molčijo, slišati pa je, da si pri tem pomagajo predvsem s svojimi podmladki, da potekajo na strankarskih sedežih v času televizijskih soočenj nekakšna »twitterska zborovanja« in da najemajo tudi študente za »smetenje« po internetu.
»Prostovoljci, ki prihajajo iz podmladka, imajo ustvarjene anonimne profile, s katerimi nastopajo na forumih pod medijskimi članki ali na twitterju. Ne gre pa za nikakršne kolektivne akcije po naročilu vodstva stranke,« so nam povedali v štabu ene izmed strank. V drugem štabu, za katerega so v prvem dejali, da za kampanjo na spletu najemajo študente, pa so nam zgolj pojasnili, da ne vodijo posebnih strategij na tem področju, da ne najemajo študentov, saj imajo za to podmladek, in da se o skupinskih akcijah posamezniki dogovarjajo od ust do ust.
V podjetju Kliping so še pred volitvami leta 2011 ugotavljali, da se je predvolilni boj močno preselil na omrežje twitter. Pri tem pa ni šlo le za komentiranje in opažanja uporabnikov v zvezi s strankarskimi veljaki, programi in predvolilnimi obljubami, temveč tudi za močno povečano aktivnost samih strank in njihovih »govorcev«. Poznavalec družbenih omrežij Miha Rejc poudarja, da je bilo tedaj odprtih bistveno več računov za podporo določeni politični stranki. »Vendar je težko dokazati, kdo stoji za takimi računi,« dodaja Rejc. Po njegovem mnenju je v tokratni kampanji takih uporabnikov precej manj, razlogi za to pa so lahko različni: ali strankam tudi na tem področju primanjkuje denarja ali pa so enostavno ugotovile, da tovrstne prakse niso učinkovite. »Večinoma so uporabniki twitterja nagnjeni k temu, da sledijo nekomu s podobnim prepričanjem. Torej gre za prepričevanje prepričanih,« pojasnjuje Rejc.
Da je predvolilnega smetenja po družbenih omrežjih tokrat manj, so nam potrdili tudi nekateri drugi spletni strategi. Po njihovem mnenju trenutno na spletu s svojo agresivnostjo v obliki oglasov izstopa predvsem SDS. »Kampanja je tako intenzivna, da komaj dohaja novinarska vprašanja,« ocenjuje eden izmed naših sogovornikov, ki pomaga v štabu ene izmed strank.
Politikov ne zanimajo mnenja volilcev
Da tokratna kampanja na spletu »ni čisto nič posebnega«, poudarja tudi bloger Roni Kordiš. »Okej, spletna mesta so si postavili, imajo svoj profil na facebooku in twitterju in zdaj se gredo politično agitacijo,« dodaja Kordiš, ki pogreša predvsem inovativne prijeme, da se volilcem na koncu ne bi bilo treba spet odločati zgolj na podlagi tradicionalne delitve na leve in desne. »To je podcenjujoče do volilcev,« je prepričan Kordiš. Po mnenju sourednika neodvisnega portala E-demokracija Domna Saviča se stranke iz preteklih kampanj očitno niso naučile dobrih praks. Splet spet razumejo zgolj kot obvezen privesek, od katerega je največji izkupiček omemba v klasičnih množičnih medijih. »Pomanjkanje inovativnosti in predvsem odsotnost dvosmerne komunikacije, v kateri bi politike dejansko zanimalo mnenje javnosti, sta še vedno stalnici,« dodaja Savič.
Da večina strank omrežja twitter ne razume kot sredstva za dvosmerno komunikacijo, opaža tudi volilec Marin Medak, ki poskuša v tokratni kampanji prav prek te platforme komunicirati s štabi strank in njihovimi kandidati: »Na svojih profilih objavljajo neskončno število fotografij s pomembneži ali navadnimi smrtniki in populistične izjave. Kar ni nič narobe, če bi zraven počeli še tisto, kar je bistvo twitterja – dvosmerno komuniciranje. Uradni profili strank na twitterju se, z (zelo) občasno izjemo Mira Cerarja, na vprašanja sledilcev popolnoma požvižgajo.«
Keltski križ čudežno izginil
Po njegovih besedah so sicer malce bolj proaktivni osebni profili poslanskih kandidatov. »Vendar je tudi tu selekcija huda. Pomembni tviteraši, ki imajo veliko sledilcev, so uspešnejši pri pridobivanju odgovorov, medtem ko nas večina naleti na gluhe tipkovnice, kar še poveča občutek ignorance politikov do ljudstva,« je kritičen Medak, ki v svojih opažanjih omenja tudi preobrazbo profilov. Pred kampanjo je tako na primer uporabniško ime kandidata NSi Alena Štojsa Goljarja krasil keltski križ (simbol več evropskih neonacističnih organizacij), vendar je kasneje izginil.