Kadrom skandinavske svetovalne družbe Quartz & Co. je z odločitvijo države, da sanacijo bank izpelje prek Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), tako imenovane slabe banke, očitno padla sekira v med.
Poročali smo že, da je iz družbe, ki si je lani v DUTB odrezala daleč največji kos svetovalske pogače (2,52 milijona evrov), v DUTB prišel tudi njen donedavni izvršni direktor Torbjörn Mansson. Tega bo Quartz & Co. očitno po novem »posojal« DUTB. Tam pa so nam včeraj potrdili, da je bil del ekipe skandinavske družbe tudi finski svetovalec Janne Harjunpää, o katerem smo obsežno poročali včeraj. Spomnimo, Harjunpää je od DUTB lani na svoje švicarsko podjetje Hansahaushandels prejel dodatnih 105.700 evrov. To posledično pomeni, da je DUTB več mesecev ločeno plačevala tako oba svetovalca kot njunega prvotnega delodajalca. Upravičeno je torej domnevati, da je DUTB v več primerih nekatere storitve, ki jih je opravil Harjunpää, dejansko plačala dvakrat.
Nova vprašanja za DUTB
Že v torek smo na DUTB naslovili več vprašanj, povezanih s finskim svetovalcem. Zanimalo nas je, kdo, zakaj in na podlagi kakšnih referenc ga je pripeljal v DUTB. Po podatkih iz Švice ima namreč njegovo svetovalno podjetje le enega zaposlenega, Harjunpää pa se je v svoji poslovni karieri največ ukvarjal s svetovanjem pri nepremičninskih vlaganjih in vodenjem švicarskega podjetja iz papirniške skupine Myllykoski. Prav tako smo želeli izvedeti, katere storitve je za DUTB opravil Harjunpää in katere konkurenčne ponudbe so pridobili v DUTB, ko so oddajali svetovalni posel. Že včeraj smo poročali, da so v DUTB v najmanj enem primeru s Quartz & Co. svetovalno pogodbo podpisali, še preden je upravni odbor sklenil, da morajo pridobiti še dve ponudbi. Vprašali smo tudi, kako so poskrbeli, da Harjunpää varuje zaupnost podatkov, ki jih pridobi pri svojem upravljanju terjatev DUTB do še živečih večjih slovenskih družb.
V DUTB nam na večino vprašanj, še posebej glede konkretnih svetovalčevih referenc, niso konkretneje odgovorili. Pojasnili pa so, da »je bil Janne Harjunpää na začetku del ekipe Quartz & Co.«. »Ker je DUTB potrebovala njegova specifična znanja in izkušnje tudi v času, ko s Quartz & Co. ni sodelovala, in za daljše obdobje, je sklenila neposredno pogodbo z njegovim podjetjem,« so pojasnili. Kot gre torej razumeti, so na DUTB Harjunpääja posebej najeli le takrat, ko niso sodelovali s skandinavsko svetovalno družbo.
Zakaj je DUTB hkrati plačevala Quartz in Finca?
A te navedbe po javno dostopnih podatkih ne držijo. DUTB je namreč prvo pogodbo s Harjunpääjem sklenila 19. avgusta lani, in to za mesec dni. Res je, da na ta dan DUTB uradno ni (več) sodelovala s Quartz & Co. Toda že dva dni pozneje je DUTB podpisala pogodbo tudi s to družbo. Iztekla se je sredi septembra, torej skoraj hkrati s Harjunpääjevo pogodbo. Podobno se je zgodilo 2. decembra. Takrat je DUTB ponovno najela Quartz & Co., a pri tem ni prekinila nove pogodbe, ki jo je že pred tem sklenila s Harjunpääjem. Na vprašanje, zakaj je DUTB hkrati naje(ma)la tako Quartz & Co. kot Harjunpääja, če je slednjega že pred tem plačevala prek skandinavske družbe, bomo odgovor skušali dobiti danes.
Kolikšne prihodke je dosedanje delo v DUTB prineslo Harjunpääju, je tako domala nemogoče ugotoviti. Za dobre štiri mesece dela v lanskem letu je samo prek svojega podjetja Hansahaushandels na mesec prejel od 20.000 do 25.000 evrov. To je znesek, ki presega bruto plačo izvršnih direktorjev DUTB in je krepko višji od direktorskih plač v državnih podjetij. K temu velja prišteti še prihodke, ki jih je Finec v DUTB ustvaril z delom v družbi Quartz & Co. Pri tem je najbolj sporno, da je Harjunpää denar očitno prejel tudi za delo, ki bi ga morali kot »osnovno dejavnost« opravljati izvršni direktorji DUTB. Harjunpää namreč po navedbah iz DUTB med drugim sodeluje v pogajanjih s podjetji, prav tako pa tudi pri sprejemanju poslovnih odločitev na kreditnem odboru DUTB in reševanju konkretnih primerov. To mu hkrati daje možnost dostopa do informacij o posameznih podjetjih. Pri tem mu položaj svetovalca odvezuje obveznosti poročanja o možnih konfliktih interesov, ki bi jih lahko imel z delom za morebitne kupce podjetij, s katerimi se dogovarja o terjatvah.